Agrument

Če ne že prej, je po Kavanaughovem pričanju pred ameriškim Senatom očitno, da za njegovo obrambo stoji - Trump. S pomočjo Fox News zgodbo spinata v napad, orkestriran z demokratske strani s Hillary in Billom Clintonom ter G. Sorošem na čelu. 

Ne gre torej za obtožbe zdaj že treh žensk, pač pa za sodniški sedež, ki ga demokrati hočejo zase, za Hillaryjino togoto glede neizvolitve ter za Billovo maščevanje z dvajsetletno zamudo. Tovrstno uokvirjanje pozornost preusmeri s profesorice Ford na Kavanaugha in ga postavi v vlogo žrtve napada demokratov, zato mu republikanci ne morejo odreči podpore, demokrati pa resnost obtožb banalizirajo s porogom.

Pri nas sorodno taktiko spopadanja z obtožbami obvlada domača politična srenja z Janšo na čelu, ki očitke proti sebi še posebej pridno označuje za politično zaroto. Ubadamo se s korupcijo, orožjem, sovražnim govorom, žrtev spolnega nadlegovanja pa pri nas menda skoraj ni. Ko pa že so, pa jih hitro pošejmamo in tako utišamo vse naslednje.

Prejšnji teden so z žrebom na ljubljanskem Javnem stanovanjskem skladu določili 30 mladih, ki bodo postali najemniki občinskih neprofitnih stanovanj. Trideset nepremičnin nikakor ne rešuje stanovanjske problematike v Ljubljani, so pa organizatorji z loterijo natančno "zadeli" občutke mnogih, ki iščejo dom v prestolnici.

Samo v zadnjem letu se je povprečna cena kvadratnega metra dvignila za skoraj 1000 €; to pa je tako ali tako relevantno samo za kreditno sposobne, kar večina mladih, ujetih v prekarnih delovnih razmerjih, ni. Absurdno visoke so tudi najemnine, pomanjkanje najemnih stanovanj in visoko povpraševanje pa postavljata vso moč v najemnem razmerju v roke najemodajalca.

Airbnb in Booking, ki manjšata število dostopnih stanovanj, sta vsekakor del problema, zato pozdravljamo poostren nadzor Geodetske uprave nad nepremičninami, ki se oddajajo v turistični najem. Vendar boljši nadzor potrebujemo na celotnem trgu nepremičnin, predvsem pa manjka - državna stanovanjska politika!

Novi svetovni rekorder v moškem maratonu s časom 2:01:39 je postal Eliud Kipchoge. Kot zadnji trije nosilci tega naslova je tudi on Kenijec; njegovi rojaki že desetletja kraljujejo v disciplinah na dolge proge, večina pa jih prihaja iz enega samega ljudstva, Kalenjin, ki šteje pet milijonov ljudi.

Teorije o kenijskem tekaškem uspehu predlagajo najrazličnejše vzroke, od prehrane preko dolgih peš poti v šolo do visokih nadmorskih višin. Večinoma so slabo podprte z dokazi, še največ raziskav omenja obliko telesa in indeks telesne mase, a o potencialnih genetskih razlikah je belcem lahko hitro neprijetno govoriti. Verjetno gre za kombinacijo vplivov več dejavnikov, kjer so kulturno deterministične razlage enako rasistične kot biologicistične: kdor v mladosti prestane boleč iniciacijski obred, ne da bi trenil, se morda kasneje tudi s športnimi napori sooči podobno brezkompromisno. Vsekakor pa je povedno, da se o, denimo, slovenskih plezalskih uspehih nihče ne sprašuje na podoben način.

Nedavno se je v New Yorku odvijalo zasedanje Generalne skupščine Združenih narodov. Večini se je med skupščino v spomin vtisnil predvsem bizaren nastop "Amerike", a besedo je v nočnih urah dobila tudi "Slovenija".

Pahor je med drugim navrgel, da je Slovenija zavezana spoštovanju človekovih pravic in da njihovega uresničevanja ne sme ogroziti niti izredno stanje v državi ali družbi ... Ironično je Slovenija ena izmed držav, ki človekove pravice tepta prav zaradi namišljenega izrednega stanja. Paranoično strašenje prejšnje ministrice za notranje zadeve o izrednem stanju zaradi migracij se dejansko preslikava v dejanja na terenu, kjer policija sistematično krši pravico do azila. Ministrstvo takšne prakse ne le dopušča, ampak celo racionalizira.

Pahor je po nastopu povedal, da pred svetovnimi voditelji zavestno ni omenjal arbitraže. No, morda je iz svojega govora prav tako zavestno izpustil zadnje slovenske kršitve človekovih pravic ... Saj menda ne misli, da bo drugače pod Marjanom?

Oblikovalske prakse in arhitektura poleg tega, da stvarem dajejo določeno estetsko vrednost, že od nekdaj ne le sledijo, ampak tudi oblikujejo družbene potrebe. V 21. stoletju, ko algoritmi in družbena omrežja pomembno vplivajo na to, kako se stvari razvijajo v “fizičnem” svetu, je to še bolj očitno.

Zanimiv primer (in še zdaleč ne osamljen) z začetka prejšnjega stoletja najdemo v zasnovi nizkih mostov na poti na počitniški Long Island. Pod njimi so lahko peljali le osebni avtomobili, ne pa tudi avtobusi, namenjeni revnejšim. Tako je kraj ostal “očiščen” za bele, premožne Američane.

Četudi se primer morda zdi ekstremen, nas danes podjetja s kopico podatkov, ki jih zberejo o nas, še bolj segmentirajo - od vsakodnevnega nakupovanja do sklenitve zavarovanj in vse bolj realnih sistemov točkovanja. In če se nam tudi to zdi zelo oddaljeno, se, ko naslednjič dobimo v roke kakšno knjigo, ob naslovnici vprašajmo, če ta ni bila oblikovana tako, da bo videti lepo predvsem na Instagramu …