Agrument

Serija Black Mirror v vsaki epizodi opozarja na posledice, ki jih s seboj prinašajo tehnologije sedanjosti in prihodnosti. Četudi se radi potolažimo, da gre za fikcijo (ali vsaj zares oddaljene scenarije), pa prihodnost, kjer so nam dani določeni privilegiji in otežen dostop do nekaterih dobrin na podlagi vsakodnevnih dejanj, niti ni tako oddaljena.

Kitajska že za leto 2020 načrtuje poseben družbeni točkovni sistem, kjer se točke delijo glede na ocene v šoli, obnašanje v javnosti, pomaganje starejšim, poklic, volilne odločitve ipd. “Dobra” dejanja so nagrajena in zaupanja vredna, “slaba” pa pomenijo odbitek. Več točk vodi v boljše pogoje za odobritev kredita, možnost vpisa na boljše šole, uveljavljanje popustov pri najemu hotelske sobe …

Če države že danes poskušajo ustvarjati občutek nadzora, kjer smo pazljivi pri zapisih in komunikaciji na spletu, pa se podobni (le manj prikriti) načini nadzora obetajo tudi v ne tako daljni prihodnosti. Če ne želimo postati številke sistema prihodnosti, se moramo temu upreti že danes.

Lansko leto je bilo za letalsko industrijo v EU rekordno, saj se je zračni promet povečal v vseh državah članicah, število potnikov pa se je povzpelo na 918,3 milijona. Kar nekateri počnejo vse lažje, za druge ostaja misija nemogoče.

Podobne prioritete bodo očitno brezsramno vztrajale tudi v prihodnosti. Četudi je ulica nasprotovala ter oblastnike v VB pozivala k omejevanju zračnega prometa in zvestobi zavezam glede podnebnih sprememb, so ti zavoljo »služb in rasti« podprli predlog širitve Heathrowa. Slepota za razlike med ekonomsko rastjo in družbenim razvojem ne preseneča, prav tako ne prakticiranje tiste demokracije, ki velja zgolj do meje, pred katero ostaja podrejena tržnim zakonitostim in interesom korporacij.

Pred leti je Chomsky izdal knjižico, v kateri je omenjeno logiko demonstriral že z lucidnim naslovom: Profit pred ljudmi. Ob misli, da namesto ljudi v resnici potuje denar, pa le stežka obidemo tudi nedavno domačo neumnost, v kateri šolske ekskurzije očitno postajajo kar turistični izleti.

Tuja pričakovanja o naših sposobnostih lahko vplivajo nanje. Ljudje pričakovanja namreč prevedemo v govorico telesa in tako vplivamo na tiste okrog sebe. Učitelji lahko vplivajo na rezultate svojih učencev, delodajalci pa na zaposlene. Zaradi nizkih pričakovanj kot superheroje nenazadnje vidimo tudi gibalno ali kako drugače ovirane ljudi.

Mnogi so dojemljivi za Pigmalionov učinek, saj lahko z njegovo pomočjo odgovornost prenesejo na okolico. Nekoliko težje sprejemljiv je koncept fiksne in rastoče miselnosti, ki pravi, da lahko svoje sposobnosti spremenimo s prepričanji o nas samih. Za ljudi s fiksno miselnostjo je uspeh posledica talenta, za posameznike z rastočo miselnostjo pa posledica dela. Psihologi dodajajo, da otroci, ki so pohvaljeni zaradi truda, dosegajo boljše rezultate kot tisti, ki jih hvalijo zaradi njihove nadarjenosti.

Velja torej premisliti, kakšno resničnost ustvarjamo s svojimi prepričanji o sebi in drugih. K sreči jo lahko kadarkoli spremenimo.

Žalujemo v sedanjosti, a vselej za nazaj, oziraje se za nečem, kar je minilo, ali za nekom preminulim. Če gre za nekaj, kar obžalujemo, da smo storili, zgrešili ali zamudili, je hitro jasno, da v resnici ne gre za stvar samo, marveč za nas. Pri žalovanju ob smrti drugega ni nič drugače.

Večji, kot so občutki krivde ali obžalovanja našega odnosa do te osebe, ko je bila še živa, večja je potreba po uprizoritvi. Če temu dodamo še računico prihodnosti ali zapuščine, pa potreba po uprizarjanju žalovanja še naraste. Žalovanje je namenjeno predvsem razjasnjevanju lastnega odnosa s preminulim in je torej nekaj, kar bi od nas namesto družbene angažirane igre žalovanja od nas moralo zahtevati samoto.

Glavno pravilo, ki se dotika žalovanja, je prepoved obrekovanja: o mrtvih nič slabega. Toda nihče nam nikoli ne razloži, zakaj je tako. Najslabše je iz mrtvih ustvarjati malike, ki se bodo nekega jutra, za katerega niti ni nujno, da bi bilo krvavo, preprosto razbili.

Zadnji val feminizma poudarja vprašanja telesne integritete in se ob tem opira na digitalna orodja, ki širijo vesti o korakih naprej in vračanju v obdobja pred sekularizacijo. Tako vemo, da so zaradi zakonodajnih groženj ponovno protestirale na Poljskem, ameriško vrhovno sodišče je odločilo v prid klinikam, kjer opravljajo splave, v Italiji pa slednjih občasno ne opravljajo, kljub temu, da so legalni.

Neko ameriško dekle je prek crowdfounding platforme ustvarilo kampanjo za 375 $ drag splav, ki ji ga zdravstveno zavarovanje ne krije. Po objavi je od administratorjev prejela sporočilo, da njihova platforma ne dovoljuje kampanj, ki bi lahko delovale razdruževalno. Četudi je ista platforma omogočila podporo morilcu temnopoltega Michaela Browna, je njo ustavila.  

Tehnologija ni nevtralna. Kot opozarja Donna Haraway, je pomembno, katere povezave so vzpostavljene, katere pa ne. Orodja, ki naj bi bila v pomoč, so pogosto le jasna ločnica med telesi, ki jih cenimo, in tistimi, ki jih ne.