Agrument

Nedavno je Stanovanjski sklad RS objavil javni razpis za prodajo novih stanovanj in vrstnih hiš v soseski Brdo v Ljubljani. Kot poudarjajo v katalogu, so stanovanja prednostno namenjena prodaji mladim in večjim družinam ter funkcionalno oviranim osebam. A tu se stvar zaplete.

Sodeč po ceniku se cene stanovanj gibljejo od 150 000 do 478 500 evrov. Stanovanja si lahko privoščijo zgolj najpremožnejši. To sproži vprašanje, komu ali čemu je SSRS sploh namenjen.

Sklad je od 2003 od različnih javnih organov prejel več deset milijonov evrov. V preteklih letih je opazen porast prihodkov iz bolj komercialno obarvanih dejavnosti. Stanovanjska politika v Sloveniji je v razsulu. Skupine, ki zagovarjajo alternativne politike, medtem ostajajo ujete v institucionalno kolesje. Iniciativa Zadrugator, ki se zavzema za stanovanjske zadruge, se je pred časom uspela z Vlado RS dogovoriti za prvi pilotni projekt, a še vedno čakajo na akcijski načrt, ki bi dogovore pognal v tek ...

Guardian se je dokopal do Facebookovih internih dokumentov s smernicami za moderatorje. Čeprav se zdi "leak" z vidika stopnje tajnosti dokumentov nespektakularen (dokumente je že pred Guardianovo objavo videlo več kot 4500 zaposlenih), pa ima izjemno težo. Gre namreč za prvi vpogled v možgane tehnološkega medijskega velikana, ki "resnico" mesečno servira skoraj 2 milijardama Zemljanov.

Večina spisanih smernic deluje smiselno, še bolj kot na kakšen neprimeren izbris pa se velja osredotočiti na neizbrise, ker ima zanje Facebook jasen poslovni interes - njihovim oglaševalcem ni sporen promet nič manj vreden, zato pogosto dopuščajo več, kot bi pričakovali od tradicionalnega medija.

Bomo kot družba dovolili, da bo Facebook še naprej tako pomembno prispeval k razpihovanju sovraštva? Kakšne so alternative? Si želimo soustvarjati največjega cenzorja v zgodovini človeštva? Si bomo po objavi teh dokumentov morda izborili vsaj to, da bo slednji v svojih metodah odslej transparenten?

Vsaka rit še ni revenge porn, nasilje pa je pogosto - policijsko! Pa še to: zakaj fikcija ne opravičuje sperme, kri pa?

Slikar Edi Rama je predstavnik Albanije na letošnjem Beneškem bienalu. Znan je po tem, da je v času svojega županovanja Tirani zavoljo boljšega življenja barval fasade sivih stolpnic iz časov socializma. Edi Rama je poleg tega tudi aktualni premier Albanije, ki mu opozicijski protestniki očitajo dvoličnost, aretacije uporniških študentov in cenzuro.

V Benetkah si med drugim lahko ogledate, kako je porisal uradne dokumente, npr. dnevni red letošnjih vladnih srečanj. Rama, ki v svoji pisarni rad riše in je del vladnega poslopja pretvoril v razstavni center, preko svojih del razkriva dokumente, do katerih sicer novinarji in javnost sploh nimajo dostopa. Bizarno je tudi to, da so bili ti dokumenti objavljeni v italijanskem časniku - mediju bivšega kolonizatorja - in pa na razstavah na Zahodu, kjer Rame ne povezujejo s politiko, saj je "le" umetnik.  

A če socialistični, pa menda preveč avtokratski Rama Albanijo navzven promovira z umetnostjo, ima velike težave z notranjo politiko. Protesti, ki trajajo že od februarja, in politična kriza, ki je zaradi tega nastala, kažejo na to, da je polarizirana država pred nehvaležno dilemo: voditelj leve opcije, ki ima težave z demokratičnostjo vladanja, ali konzervativna revolucija, ki utegne zaviti v nacionalistične vode.

Danes je mednarodni muzejski dan. Ob tej priložnosti tudi številni slovenski muzeji brezplačno odpirajo vrata in organizirajo posebne dogodke pod skupnim naslovom Muzeji in spregledana preteklost: Nepovedano v muzejih.

Zgodovina ni nekaj, kar bi nas moralo zaposlovati v dnevno-političnih razpravah, konflikti prejšnjih generacij pa ne nekaj, kar bi nas moralo razdvajati danes. To pa nikakor ne pomeni, da je nepomembna.

Že iz floskul je sicer jasno, da je (tudi ta) veda na strani zmagovalcev, da svojo materijo rada predstavlja selektivno in ob tem na pomoč kliče prijateljico nostalgijo, zato je zadržanost do nezmotljivosti uradnih resnic nujna. Toda celotne slike o lastni preteklosti ne bomo dobili tako, da bomo slednje popolnoma zavrgli in jih morda celo zamenjali z njihovimi nasprotji. Na ta način bomo zgodovino kvečjemu prepustili kolonizaciji s strani tistih, ki jim dogodki, ki jih na novo premišljajo, nikoli niso pomenili sedanjosti, pač pa so bili zanje vedno le - zgodovina.

Kontroverzno šušljanje o Rusiji spremlja Donalda Trumpa že od kaotične kampanje in prvih mesecev predsedovanja. Začelo se je z odmevno e-pošto, ki je zbudila sume o ruskem vpletanju v same volitve in se preko dolge časovnice očitkov ter Trumpovega dobrega, a hkrati neobstoječega odnosa s Putinom ustavilo pri razkritju tajnih podatkov ruskemu zunanjemu ministru Lavrovu.

Bela hiša, ki je afero najprej zanikala, po Trumpovih tvitih njegova dejanja zdaj brani kot “povsem primerna”. Poteza resda ni nezakonita, saj ima kot predsednik pooblastila za preklic tajnosti podatkov, vsekakor pa ni “povsem primerna”. Eni bi rekli, da zaradi občutljive narave informacij o terorizmu in ogroženosti izraelskih obveščevalnih služb, ki naj bi jim bile vir, drugi zaradi načina njihovega posredovanja, tretji zato, ker niso namenjene transparentnosti do civilne družbe, pač pa političnim in ekonomskim interesom.

Nam se zdi predvsem ironično, da je 45. ameriški predsednik gradil svojo kampanjo in javno podobo prav na vprašanjih nacionalne varnosti, saj se postavlja vprašanje, ali morda največje grožnje ne predstavlja kar on sam.