Agrument

Vlada je sprejela omejitev gibanja nad 10 oseb. Lahko se zbere do 50 ljudi, če organizator pozna vse osebe in vodi evidenco s kontakti, ki jo hrani mesec dni in na zahtevo predloži NIJZ. 

Prepoved pa ne velja za maše. Župnik, ki bo maševal, bo vedel, kdo je pri maši, je prepričan Kacin. Obenem je tudi povedal, da pri cerkvenih obredih menda ne gre za javni dogodek. Četudi bi res šlo za zasebni dogodek, so ravno ti tisti, ki so po Kacinovih besedah najbolj zaskrbljujoči. Tako trenutni ukrepi, ki omejujejo javna zbiranja, ne pa tudi večjih športnih prireditev, obratovanja gostinskih lokalov in javnih prevozov, niso skladni z vzroki tveganja, o katerih govori vlada. Poleg tega pa ne bodo vsi zasebni dogodki ušli poostrenemu nadzoru. Nova pravila naj bi namreč zajemala tudi denimo poroke, sicer dogodek zasebne narave.

Drugod verskim obredom pripisujejo visoko tveganje za okužbo s Covid-19. Vlada RS jih na seznam krajev, najnevarnejših za okužbo, ni umestila. Je pa umestila proteste.

Pandemija je razkrila še en oduren obraz hitre mode. Jasno je, da ta živi od kolonialne zapuščine izkoriščanja poceni delovne sile v državah, ki so daleč od oči in s tem daleč od srca, "preseneča" pa, da se to dogaja tudi na evropskih tleh.

V Angliji te dni dviga prah fast-fashion gigant Boohoo. Njegovi tekstilni obrati v Leicestru so obratovali med karanteno, kar je pripomoglo k izbruhu Covid-19 v tem mestu. To pa še ni vse: delavci, pogosto pripadniki etničnih in/ali rasnih manjšin, so plačani daleč pod minimalno urno postavko, mnogi med njimi delajo ilegalno.

Medtem ko so velike znamke izražale podporo gibanju Black Lives Matter, razglašale svojo zavezo raznolikosti in spoštovanju človeških življenj, so s tem performativnim dejanjem le zakrivale svoj resnični obraz in skušale zaslužiti še več. Obenem pa so s preklicom naročil ogrozile milijone življenj delavcev po svetu.

Ko naslednjič zaviješ v takšno trgovino, naj ti bo jasno, da je cena poceni majice dosti višja od tiste na etiketi!

Pretekli teden je nadzorni svet Telekoma Slovenije odločal o prodaji Planet TV-ja madžarski televizijski hiši TV2 oziroma njenemu lastniku, oligarhu Jozsefu Vidi. Končna odločitev je bila sicer preložena, vendar pa potencialna prodaja vzbuja kar nekaj skrbi, saj Vida prihaja iz kroga Orbanove stranke Fidesz, ki je TV2 v celoti podredila svojim političnim ciljem. 

V javnosti so se tako že pojavile domneve, da bodo Madžari Planet TV po prodaji združili z Novo24TV in s tem ustvarili medijski konglomerat, ki bo služil SDS-u in Janezu Janši, na uredniško politiko pa bodo verjetno močno vplivali tudi novi lastniki. Nova24TV bo lahko tako s pomočjo Planetove infrastrukture s svojim "informativnim programom" dosegla precej večje število ljudi. 

Če v ta kontekst postavimo še osnutek sprememb zakona o RTV Slovenija, ki je nedavno zaokrožil v javnosti in s katerim bi vlada tako rekoč uničila slovensko javno televizijo, lahko ugotovimo, da je Janševa "vojna z mediji" že v polnem razmahu.

Turčija je država s sekularno ustavo in brez uradne religije, kar se v času vladanja Erdoğana najbrž bere kot slaba šala. Pred dnevi je javnost razburila novica, da naj bi turški predsednik nameraval znamenito Hagio Sophio iz muzeja spremeniti nazaj v mošejo. Tako simbolična, kot je bila sprememba mošeje v muzej, bo simbolična tudi odločitev turškega upravnega sodišča glede Erdoğanove namere. 

Tudi Slovenija je sekularna družba. Kljub zapovedani ločitvi vere od države pa je Cerkev zaradi domnevnega delovanja v javnem interesu deležna mnogih davčnih olajšav. Država med drugim duhovnikom plačuje socialne prispevke, čeprav so uslužbenci RKC d.o.o. in s tem zaposleni v eni najbogatejših organizacij na svetu. Dejanska vrednost cerkvenega premoženja je zaradi netransparentnosti Vatikana neznana, a verjetno ogromna. Vsesplošna negativna nastrojenost proti, denimo, kulturnim delavcem, nevladnikom ali brezposelnim se tako v kontekstu cerkvenih olajšav lahko razume le kot slaba šala.

Prvi amandma je od 70. let prejšnjega stoletja orodje deregulacije. Sodišča so odločila, da npr. omejevanje višine političnih donacij ali pa prepoved prodaje osebnih podatkov farmacevtskim podjetjem kršita pravico svobode govora korporacij. Prav tako npr. kršita to pravico zahtevi po informiranju delavcev o njihovih pravicah ali po slikah bolezni na cigaretnih škatlicah, saj gre za prisilo govoriti. Če razumemo govor zelo široko, je vsaka vladna regulacija prostega trga pravzaprav kršitev svobode govora podjetij.

Da je zakon stvar interpretacije in odraža moč ter položaj tistega, ki ga interpretira, ni nič novega. Analiza odločitev ameriškega Vrhovnega sodišča kaže, da liberalni vrhovni sodniki bolj pogosto ščitijo liberalni govor, konzervativni pa konzervativnega. Povedano drugače: ideja prvega amandmaja je, da naj bi ščitil “svobodo govora tistih, s katerimi se ne strinjamo”, v praksi pa ščiti govor, v katerega verjame tista politična stran, ki ima večino na Vrhovnem sodišču.