Agrument

Zadnja leta so bila zelo plodna za razmah dezinformacij. Vlade z namenom spopadanja z lažnimi novicami vedno bolj prevzemajo vlogo edinega razsodnika resnice. Ta avtoritaren in s prstom žugajoč odnos do državljanov pa ne vodi v zaupanje, temveč v odpor. Posledično so se med pandemijo na primer okrepila konspirološka gibanja, ki vlade in znanost vidijo kot isti subjekt. Zavračajo znanost, ker zavračajo vlade. 

Resnica seveda ni enostavna. Potrebuje kontekst ter zavedanje, da je pogosto večdimenzionalna, česar se politiki v odnosu do državljanov velikokrat ne zavedajo.

V zlatih časih propagande, ko Rusija krvavo invazijo označuje kot boj proti nacizmu, države v spopadu z dezinformacijami še utrjujejo svojo avtoriteto. Toda kot rezultat tega se pospešeno krči svoboda medijev, polariziranost družbe pa narašča. Informacije so učinkovite samo, če so podane konstruktivno, ne pa vsiljene s pozicije moči. Zato je v demokratični družbi prav toliko kot resnica pomembna – debata o resnici. 

Love on the spectrum je avstralska resničnostna serija, na voljo na Netflixu, kjer ima tudi že ameriški spin-off. Serija prikazuje ljudi z avtizmom, ki iščejo romantične partnerje. Seveda ob tem zagreši marsikateri faux-pas; od infantilizacije in stereotipizacije avtističnih posameznikov, preko prikazovanja avtizma kot nezmožnosti oz. invalidnosti, pa vse do nekakšne getoizacije protagonistov, ki jih nikoli ne pošljejo na zmenek z nevrotipičnimi osebami. 

Vseeno pa serija prinaša tudi normalizacijo avtističnih oseb, in sicer na najbolj nepričakovanih oz. nenačrtovanih mestih. Marsikdaj v ospredje stopi humor, pa najsi gre za trenutke, ki prikazujejo družinsko dinamiko in starše, ki spremljajo domislice svojih avtističnih otrok na robu solz – smeha, ali pa za samoironijo avtističnih protagonistov pred kamero.

Vsi pa bi morali biti pozorni na to, kako zlahka lahko v odnose inkorporiramo koncept privolitve. 

"Te lahko objamem?"
"Daj."
"Se poljubiva?"
"Raje ne bi."
"Okej, popolnoma razumem!"

Zdaj že bivša Janševa vlada je v svojih zadnjih izdihljajih sprejela cel kup odločitev, ki bodo imele daljnosežne posledice za državo in močno obremenile proračun. Poleg tega je že v času pred volitvami v javnem sektorju zaposlila številne zaveznike, z vprašljivim kadrovanjem pa tudi po aprilskem porazu ni prenehala. Že zaradi tega Golobov pregled zaposlitev zadnjih dveh let ne bi smel presenetiti nikogar – prav to je bila namreč ena njegovih glavnih predvolilnih zavez.

Janševi podaniki so pred predajo oblasti lomastili tudi po medijih. Na razpisu Ministrstva za kulturo so denar dobila mnoga trobila stranke SDS, na RTV Slovenija pa je še vedno ogrožena novinarska avtonomija. Tam je šlo celo tako daleč, da so nameščenci ustanovili kar nov informativni program, ki bo ugodil njihovi želji po "uravnoteženosti".

Novo vlado tako čaka veliko dela, če bo želela janšizem pregnati iz vseh družbenih podsistemov – a tudi njim bomo morali pri izboru kadrov gledati pod prste.

Začel se je mesec ponosa. Čas, ko razobešamo mavrične zastave, po vsem svetu pa so organizirani dogodki in parade. Vendar to ni le čas praznovanja, temveč tudi čas, da se spomnimo trnove zgodovine LGBTQ+ skupnosti. 

Prva parada ponosa je potekala leta 1970 v New Yorku kot obletnica znamenitega stonewallskega upora, v Sloveniji pa smo jo dobili šele leta 2001 po incidentu v lokalu Galerija. Letos je že tretjič potekala tudi na Koroškem, odpovedali pa so se ji v Mariboru.

Kljub večji vidnosti LGBTQ+ skupnosti homofobija še zdaleč ni izkoreninjena. V tem trenutku, recimo, 67 držav kriminalizira istospolne zveze, 11 pa jih za »kršilce morale« predvideva smrtno kazen. Povsod pa se krepi diskurz o tradicionalnih vrednotah in »normalnih« družinah. Zato ni dovolj, da gledamo RuPaul's Drag Race in plešemo v Monoklu, pač pa se je za pravice pripadnikov vseh manjšin treba vseskozi boriti. Družba je močna le toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen.

K sreči že nekdanja ministrica za izobraževanje, znanost in šport Simona Kustec na olajšanje nekdanjih kolegov s FDV očitno ne načrtuje vrnitve na staro delovno mesto. Očitno je nekdanja profesorica politologije presodila, da si je na almi mater z ministrovanjem zapravila ves ugled. Videti je, da si je zato z manevri ob koncu mandata raje poskušala postlati na Univerzi na Primorskem. 

Visokošolski sindikat v izjavi opozarja, da prestop nekdanje ministrice zbuja sum na korupcijo. Fakulteta za management UP sicer ima študijski program politologija, vendar ga zaradi premajhnega vpisa že leta ne izvaja. Dvomimo, da računajo na to, da bo prihod Kustec ta trend obrnil.

Razlog za njeno zaposlitev velja iskati v (neuspelem) manevru tedaj še ministrice; njen sklep o razrezu sredstev Institucionalnega stebra financiranja po novem raziskovalnem zakonu je namreč očitno favoriziral Univerzo v Mariboru, kamor se vrača državni sekretar Slavinec, in Univerzo na Primorskem, njeno bodočo delodajalko.