Agrument

V ponedeljek je Svoboda ostala brez profila na Twitterju. Napaka, ki je botrovala blokadi, je banalna, a simptomatična: stranka je mladoletna. Med urejanjem podatkov so očitno kot rojstni datum navedli datum ustanovitve stranke, s čimer profil ni zadostil pravilom uporabe platforme.

Nedoletnost Svobode kljub naporom bode v oči že od prevzema oblasti, sploh v ping pongu z opozicijsko velesilo SDS. Spomnimo na spretne poslovniške in druge politične manevre, katerih posledica bodo med drugim trije referendumi. Na enem od njih se bomo morali volivci celo izreči o želeni strukturi vlade oziroma prerazporeditvi ministrskih resorjev.

Robert Golob je po izstopu Marte Kos in izpadu Milana Brgleza po razglasitvi rezultatov prvega kroga predsedniških volitev le podprl Natašo Pirc Musar. Z nekaj več politične spretnosti bi kandidatko, ki je v Gibanju očitno niso mogli premagati, lahko vsaj pravočasno apropriirali. Na praktični ravni bi bil rezultat enak, na simbolni pa nikakor.

V Braziliji je novi stari predsednik Luiz Inácio Lula da Silva za slaba 2 odstotka odnesel »latino Trumpa« Bolsonara. Svet je tako »osiromašen« še za enega populista velike demokracije. Recept je povsod enak: ko populist zmaga, začne izgubljati status političnega outsiderja, s katerim si je v kampanji nabiral točke. Sladke predvolilne obljube se izkažejo za prazne. Potem udari kriza (kot je npr. pandemija), ki še potencira nekompetence. Ljudstvo neizogibno izgubi vero v izvoljenca, ki naj bi predstavljal glas malega človeka.

Po desetletju demagogije se zdi, da se je trend z redkimi izjemami obrnil v prid demokracije. Ampak to še ne pomeni zatona demagogije. Porazi populistov so bili tesni, zato ti pravzaprav ne potrebujejo novega recepta, le novega krivca za nezadovoljstvo ljudstva. Ob naraščajoči inflaciji, polarizaciji družbe in vojni to v naslednjih letih ne bo težko. In takrat bo na volivcih, da se spomnijo, kakšne so bile posledice, ko so vajeti v rokah nazadnje držali demagogi. 

Človek je družabno bitje, kar je jasno pokazala tudi pandemija virusa covid-19, ki je zaradi zapiranja v domove in omejitev stikov negativno vplivala zlasti na duševno zdravje mladih. Da si ljudje želimo stike in živo izkušnjo, kaže tudi povečanje zanimanja za javne dogodke.

Zato ne preseneča odločitev podjetja Meta, da ob upočasnjeni rasti števila uporabnikov v zadnjih letih vse stavi na uspeh metaverzuma. Ta naj bi predstavljal virtualni svet, sposoben pričarati izkušnjo, ki naj bila podobno avtentična kot fizična (so)prisotnost. 

Po zadnji objavi četrtletnih rezultatov podjetja je cena delnice ponovno strmo padla in ne kaže, da bi prihodnost obetala dobiček. Vlagatelji niso navdušeni nad večdesetmilijardnimi investicijami v metaverzum, ki še dolgo ne bodo imele vidnih posledic.

Zuckerberg vidi metaverzum kot naslednjo stopnjo razvoja interneta, slednjega pa želi v celoti kolonizirati. Glede na to, da je Meta letos izgubila 70 % vrednosti, pa mu to mogoče ne bo uspelo. Držimo fige.

Odkar so vodilne položaje na RTV Slovenija prevzeli simpatizerji in sodelavci stranke SDS, smo priča sistematični razgradnji našega najpomembnejšega javnega medija. RTV se zlorablja za politično propagando, ukinja se kakovostne oddaje, kritični novinarji in zaposleni so tarče groženj, ne preseneča pa niti potvarjanje dejstev.

Janša in njegovi lakaji se z referendumom trudijo preprečiti sprejem novega zakona o RTV Slovenija, ki prinaša neodvisno imenovanje programskega sveta, s tem pa avtonomno delovanje medijske hiše. A ker so med njimi tudi številni člani njenega vodstva, skrb zbuja pristransko in nekakovostno poročanje o kampanji ter spremembah, ki jih želi doseči vlada.

Zato podpiši peticijo, v kateri zahtevamo odstop direktorja RTV Slovenija Graha Whatmougha, direktorja TV Slovenija Urbanije in vseh, ki so bili na funkcije nastavljeni na podlagi politične pripadnosti, ne pa strokovnega znanja. 27. novembra pa se vidimo na voliščih, kjer se bomo borili tudi ZA nepristransko RTV!

Spremembe so neizogibne – takšen je ustroj sveta. Kljub temu pa finančna in službena stabilnost tičita med desetimi najpomembnejšimi vrednotami ljudi po svetu. Ta podatek nam utegne namigniti, da je prav gospodarski sistem tisti, ki nam vztrajno vceplja težnjo držati se znanega. Še več, že od malega smo naučeni stvari sprejemati "takšne, kot so", sprememb pa nas je pogosto strah. Grožnja izgube, ki visi nad nami, je pač znatno močnejša kot potencial, da bomo po spremembi na boljšem.

"Nevarnost" življenjskih sprememb nas sili v poslušnost na številnih področjih: v strukturiranju svojih razmerij, prikimavanju vedno ostrejšim delovnim razmeram, sprejemanju osamljenih in neizpolnjenih življenj ... In ko nas vsakdan pušča izmozgane in tesnobne – kako bomo nabrali moči, da se tem silam zoperstavimo? Morda tako, da pričnemo osebno razumeti kot politično, iz svojih življenj olupimo plasti nepotrebne ubogljivosti in spremembe, ki jih v življenju iščemo, preprosto mikrodoziramo.