Agrument

Lani nismo rešili sveta, a to ne pomeni, da na področju preprečevanja podnebnih sprememb in okoljske pravičnosti ni bilo pomembnih zmag. Daleč stran od zahodnih kamer so jih mnogo dosegli staroselci.

Ekvadorski načrti za več črpanja nafte in rude v Amazoniji so propadli, ker je ustavno sodišče pritrdilo staroselcem, da so kot lastniki območja edini odločevalci. Zaradi staroselske stavke je Ekvador uvedel začasen moratorij na nova naftna in rudna črpališča. Velika območja, med drugim v ZDA in Keniji, so bila vrnjena staroselcem v zaščito in upravljanje. Brazilija je dobila ministrico za staroselske pravice, ki bo pomagala pri boju za ohranitev Amazonije.

Jasno je, da so zgodovino pisali "zmagovalci", ki so si podjarmljali lokalno prebivalstvo ter brisali obstoječa znanja in izkušnje. Marsikatera nezahodna kultura bolje kot mi razume pomen skupnosti in je razvila učinkovite taktike skupnostnega boja – čeprav jih ne moremo kar nekritično prenesti k nam, nas lahko naučijo, da se skupaj da!

Urška Klakočar Zupančič je v novoletnem intervjuju na RTV izjavila, da ni feministka, saj so ji pomembne pravice vseh. Izjava ni le razkrila njenega nerazumevanja feminizma, ampak je za nazaj preizprašala tudi zgodbo z rdečimi salonarji, ki jih je Klakočar Zupančič še maja razglašala za "simbol upora". Da res ni feministka, je dokazala tudi s poletom na Dunaj, podobno zasmehujoč odnos do narave, kot ga patriarhat goji do žensk, pa zapečatila z arogantno izjavo o kočijah.

Nataši Pirc Musar se v nastopih pozna daljša kilometrina, vseno pa tudi ona "sebe ne vidi kot feministke", in sicer z enakim argumentom kot Klakočar Zupančič: ženske ne potrebujejo prednosti, ampak enakost. Tudi njeno razumevanje feminizma je torej bolj kot na dejstvih utemeljeno na predsodkih. Morda ji tudi zato kdaj umanjka občutljivost.

Temelj feminizma pač ni obrat šovinizma v drugo smer, pač pa njegovo izkoreninjenje, z intersekcionalnim feminizmom pa se enakost, ki ga definira, širi tudi onkraj vprašanja spola.

Iz gorečega smetnjaka, kot lahko opišemo zadnjih nekaj mesecev Muskovega vodenja Twitterja, je priletelo nekaj kosov papirja, ki podrobneje orišejo sodelovanje podjetja z oblastmi. Izkaže se, da za zlorabo zasebne platforme za "javno" komunikacijo ni potrebna huda zarota.

Twitter je aktivno blokiral širjenje zgodb, ki bi lahko škodovale politiki ("levi" in desni, a pogosteje prvi). Dokumenti slikajo povsem človeške situacije, kjer ljudje včasih prosijo, drugič improvizirajo, predvsem pa uredniško politiko uporabljajo kot krinko namesto kot vodilo.

Seveda ni šlo samo za politike, tudi agencije s tremi črkami so brez težav cenzurirale uporabniške račune. Ne s sodnim nalogom, ampak s prijateljsko e-pošto, tako kot politiki.

Twitter ni edina platforma, kjer se to dogaja. Katera koli centralizirana proizvajalka človeškega mnenja (pa naj bo tiskarna ali spletna stran) kar kliče po ljudeh, ki bi jo radi izkoristili. Mogoče pa ravno zato ZDA s takim zanosom prepovedujejo (kitajski) TikTok.

Preteklega leta niso zaznamovali le visoke temperature in ekstremni vremenski pojavi, pač pa tudi obsežni požari v naravi. Tudi pri nas; z grozo smo spremljali največji požar v zgodovini države.

Požari v naravi so hkrati vzrok in posledica katastrofalnih podnebnih sprememb. Podatki evropskega programa za spremljanje atmosfere Kopernikus kažejo, da so požari v naravi leta 2021 proizvedli skoraj 150 % več emisij kot vsa (ostala) fosilna goriva skupaj. Lani gotovo ni bilo nič bolje, prej obratno: na Hrvaškem je zgorelo skoraj 33.000 hektarjev, dvakrat več od letnega povprečja, v Franciji več kot 66.000 hektarjev, štirikrat več od letnega povprečja, v Španiji več kot 306.000 hektarjev, trikrat več od letnega povprečja. Gorelo je tudi drugod: v obeh Amerikah, v Afriki, Aziji in Avstraliji, celo na Arktiki. 

Edini del Zemlje, ki ne pozna požarov v naravi (pozna pa tiste, ki jih povzroči človek), je Antarktika, a ker se hitro segreva, lahko v prihodnosti zagori tudi tam, kjer je zdaj samo led.

Medtem ko v Severni Ameriki še odpravljajo posledice katastrofalnega snežnega neurja, v katerem so se temperature spustile tudi do minus 45 stopinj Celzija, lahko v večjem delu Evrope zimo preživljamo v kratkih rokavih. Pri nas smo novo leto pričakali ob rekordnih temperaturah, ki so se povzpele tudi nad 15 stopinj, v Švici pa so te dni izmerili najvišje januarske temperature severno od Alp doslej.

Zaradi podnebnih sprememb so zime vse toplejše, kar poleg ekstremnih vremenskih pojavov prinaša tudi mnoge druge negativne posledice. Pomanjkanje snega lahko vodi v daljša sušna obdobja poleti, višje temperature škodijo rastlinam, ki potrebujejo zimsko mirovanje, prizadenejo pa jih lahko še morebitne kasnejše pozebe. Seveda otoplitve vplivajo tudi na spremenjeno obnašanje živali.

Tako doma kot v tujini še vedno obstajajo številni zanikovalci podnebne krize, odločevalci pa bolj kot resnemu iskanju rešitev čas posvečajo besedičenju. Tudi v 2023 moramo zato od njih zahtevati ukrepanje!