Agrument

Anže Logar je prejšnji teden tudi uradno ustanovil Platformo sodelovanja. Po Ruparjevem Inštitutu 1. oktober gre za že drugo parastrankarsko iniciativo, ki je nedavno vzklila na slovenski desnici. Logar je namreč še vedno drugi človek stranke SDS, tja pa vodijo tudi vse povezave Ruparjevega društva.

Tako kot je Janševa stranka svoja trobila zamaskirala v neodvisne lokalne medije, svoje satelite zdaj predstavlja kot "avtonomno civilno družbo". Zdi se, da je končni načrt obe gibanji preleviti v stranki, ju predstaviti kot sredinski in na naslednjih volitvah SDS-u pomagati do zmage.

A to ni edina nevarnost. Z nenehnim ponavljanjem, da so Logarjeve in Ruparjeve ideje sredinske, se proti desni pomika celoten politični diskurz, skrajno desna stališča pa v javnosti postajajo bolj sprejemljiva. Čeprav pri tem sodelujejo tudi liberalni politiki in mediji, se ne pustite prepričati – Logar in Rupar sta podaljška Janeza Janše, njuna "sredinskost" pa le krinka za sodelovanje z nazadnjaško politiko.

Kot univerzalne človekove pravice še zdaleč niso univerzalne, tudi ni splošna Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov (GDPR). Njena implementacija je v veliki meri odvisna od tega, koliko denarja in človeških virov evropske države namenijo njenemu uveljavljanju.

Na papirju imamo Evropejke_ci tako v fizičnem svetu kot tudi na spletu pogosto več pravic od drugih ljudi. Poleg tistih pravic, ki naj bi nam bile neodtujljive že v analogni resničnosti, nas na spletu varujejo še nekatere druge, kot so npr. pravica biti pozabljen_a (oz. njen približek v GDPR) ali pa pravica do internetne nevtralnosti.

Te pravice so na udaru tehnoloških gigantov, ki na nas gledajo kot na kokoši nesnice na podatkovnih farmah, zato se ne gre zanašati na to, da jih bodo varovale uredbe – zanje se moramo boriti. Pri tem pa ne smemo pozabiti na digitalni razkorak, ki iz debate izključuje mnoge skupine – ali pa kar celine –, saj se njihove pravice na spletu in svetu končajo pri najbolj temeljnih vprašanjih.

V Evropskem parlamentu potekajo pogajanja o aktu o umetni inteligenci, ki bo določal nekatera pravila rabe najnovejših tehnoloških igrač. Urejal bo mnoge prakse, med pomembnejše pa sodi omejevanje rabe sistemov za biometrično identifikacijo na daljavo, tudi tehnologij za prepoznavanje obrazov.

Ob vse večji količini arhivskih posnetkov javnih in zasebnih prostorov (trgov, ulic, nakupovalnih središč itd.) je razumljivo, da želi policija te sisteme uporabljati pri svojem delu. Nismo ludisti – verjamemo, da tehnologija lahko izboljša kakovost dela in življenja. A opozarjamo, da so sistemi za prepoznavanje obrazov izjemno krhki in pogosto ne delujejo, kot bi morali.

Priča smo mnogim primerom, ko je zaradi njih nedolžne ljudi doletela kazen. Celo za tako trivialne zadeve, kot je (ne)obisk nogometne tekme. Zato bolj kot kadar koli potrebujemo močno zakonodajo, ki prepoveduje vse oblike neposrednega in retrospektivnega biometričnega množičnega nadzora v naših skupnostih in na mejah EU.

Slovensko zdravstvo se sooča s krizo, ki pa je vlada ne rešuje, ampak celo poglablja. Čakalne dobe se podaljšujejo, število pacientk_ov brez zdravnice_ka raste, zdravstvene ustanove pa obravnavajo manj bolnic_kov. Po tem, ko so nas pretresali novi koruptivni škandali v zdravstvu, so sedaj – v času krize in inflacije – cene dvignile še oderuške zavarovalnice. 

Ministrstvo za zdravje namesto zagotavljanja dostopa do javnega zdravstva napore usmerja v digitalizacijo in obračunavanje z ZZZS. V ozadju pa poteka privatizacija, ki bo javno zdravstvo oropala njegovega poslanstva in ga podvrgla logiki kapitala.

Civilna družba ponovno piše zakone, ki bi jih sicer morala pripraviti vlada. Iniciativa Glas ljudstva tako predlaga interventni zakon in zakonski predlog za ukinitev dopolnilnega zavarovanja. V petek, na svetovni dan zdravja, ob 18. uri pred ministrstvom organizirajo tudi Pohod za javno zdravstvo, kjer bodo zahtevali, da vlada izpolni predvolilne obljube s tega področja.

Lani je bila Benečanka – simbol Pirana in neprecenljiv kos kulturne dediščine – deležna mazaške akcije, ki je poškodovala omet in povzročila precejšnjo škodo, odpravili pa so jo šele restavratorji.

Pretekli teden je podobna usoda doletela Palazzo Vecchio v Firencah. Nepridiprave je v slogu stripovskih junakov ujel kar sam župan. A za razliko od piranske zgodbe, v kateri je storilec ostal neznan, sta kulturni spomenik s pralno barvo onečastila podnebna aktivista.

Sledil je politični in medijski pogrom, ki se je odvil pod pretvezo, da tovrstne akcije uničujejo kulturno dediščino. Herojski župan, ki je nato še “pomagal” pri čiščenju stavbe, je aktivistoma – v luči suše in podnebnih sprememb – očital, da so zaradi njune akcije porabili 5.000 litrov vode.

A nekaj samorefleksije politikom ne bi škodilo, saj za napadi na tiste, ki zahtevajo spremembe, stojijo ljudje, ki so odgovorni za podnebno apokalipso. Kdo so pravi vandali in umazanci v tej zgodbi, je jasno – in niso aktivisti.