Agrument

V sredo smo obeležili 30. obletnico pričetka vojne v Bosni in Hercegovini. Odtlej se je svet – s pomočjo spleta in družbenih omrežij – spremenil. Novice in informacije so veliko bolj dostopne, a to velja tudi za dezinformacije in lažne novice. Zdaj, ko imamo vedno pri roki pametne telefone, ki predstavljajo osnovno opremo za sporočanje naše realnosti v svet, je kakovostno novinarsko delo še toliko pomembnejše.

Verjetno smo že vsi pozabili, kdo je bil prvi ubiti novinar v Bosni. Danes se v naši neposredni bližini ponovno odvija krvava vojna, ki terja tudi novinarske žrtve. Novinarji skušajo z opravljanjem svojega dela odjemalcem novic zagotoviti čim bolj objektivno sliko dogajanja.

Zaradi hujskanja zoper t. i. mainstream medije in njihovo domnevno pristransko poročanje, ki ga izvajajo predvsem desničarski fanatiki, je tudi dojemanje javnosti popačeno. A strankarska trobila in portali ne predstavljajo rešitve, pač pa dodaten problem. Protiutež lahko nudijo neodvisni medijski ustvarjalci.

Javno sramotenje ni nov pojav. Vsaj od srednjega veka je bilo javno ponižanje pogosta praksa kaznovanja, ki je odražala tudi politično moč in superiornost oblasti. Čeprav se je paradigma v 19. stoletju spremenila – z vzponom moči in pravic posameznikov sramotenje ni bilo več razumljeno kot legitimna oblika kaznovanja – pa smo s prihodom interneta vsi postali moralni sodniki in internetni rablji.

Nedavno izdana knjiga Cathy O’Neal govori o problematičnosti vse bolj dostopnih osebnih podatkov, kjer bi javno sramotenje lahko postalo tudi prijem nadzora, kot se s “sistemom družbenega kredita” že dogaja na Kitajskem. Ko prečkate cesto ob rdeči luči, se na panoju poleg ceste pojavita vaša slika in ime. 

Ljudje radi dokazujemo, da smo boljši od drugih in vredni zaupanja, kar naj bi bil tudi eden glavnih vzrokov, ki delajo javno sramotenje na družbenih omrežjih privlačno. Na koncu pa je šala na nas vseh – roke si manejo spletni velikani, ki z našim komentiranjem in deljenjem profitirajo.

Janševa bestiča z Madžarske in iz Srbije sta pretekli vikend na volitvah utrdila svojo moč. Obe državi imata oblasti skoraj povsem pokorjeno medijsko krajino; razen redkih izjem neodvisnih medijev tako rekoč ni več ne v Srbiji ne na Madžarskem. Pri naših sosedih je opozicija sicer vsaj potiho upala na uspeh (in se grdo opekla), v Srbiji pa se o kakršnihkoli resnih možnostih opozicije pred volitvami ni niti govorilo.

V iztekajočem se mandatu smo v Sloveniji izgubili zaupanje v dva precej priljubljena spletna medija: najprej so oblastniški vazali okupirali Siol.net (ki je, ne boste verjeli, še vedno drugi najbolj obiskan spletni medij v državi), pred nekaj tedni pa še MMC. Če k temu dodamo še gomilo strankarskih trobil, neštete primere aktivnosti notorične trol farme s Trstenjakove, mlahavo vodena TV-soočenja, plakatno vojno in ... Jasno je, da moramo volitve vzeti skrajno resno.

Zato: koliko ljudi si danes že prepričal_a, da se jih morajo udeležiti?

Situacija na Šrilanki je že dolgo časa zelo problematična, saj državo že desetletja upravljajo skorumpirani politiki, ki s pomočjo nacionalizma, populizma in avtoritarizma "skrbijo" za izjemno slabe življenjske razmere.

Ljudem je končno prekipelo in protesti proti politični dinastiji Rajapaksa so izbruhnili po vsej državi. Po skoraj dveh desetletjih zgrešenih reform, kot je na primer znižanje davčne stopnje, se Šrilanka sooča z izjemno visoko inflacijo. Državne rezerve v tuji valuti so zdesetkane, prebivalci pa občutijo pomanjkanje goriva, zdravil in papirja. Zaradi pomanjkanja slednjega so bili do nadaljnjega prestavljeni celo zaključni izpiti.

Vsakodnevni električni mrki so zdaj že večletna stalnica. Politično in ekonomsko krizo sta še dodatno poglobila velikonočni napad leta 2019 in pandemija. Prvi je še povečal versko in etnično nestrpnost, druga pa ustavila primarno gospodarsko dejavnost – turizem. Šrilanka potrjuje, da je avtoritarni populizem pot v pogubo.

Amazon nasprotuje sindikaliziranju svojih zaposlenih, češ da bi probleme raje reševali direktno, predvsem pa naj sindikat ne bi bil združljiv s kulturo inovacije. Seveda so to le visokoleteče parole, ki zakrivajo problematične prakse, s katerimi korporacija aktivno posega v pravice delavcev; tudi v tisto do sindikaliziranja. Zato je skepsa ob novici, lansirani 1. aprila, da se bodo newyorški delavci Amazona le lahko organizirali, simptomatična.

A zdi se, da vendarle ne gre za prvoaprilsko šalo: trudu Bezosa in njegovih vazalov navkljub so uslužbenke skladišča v Staten Islandu večinsko izglasovale, da jih naj v bodoče predstavlja Amazon Labor Union. Gre za mlad sindikat, ki ga je ustanovil nekdanji zaposleni, ki ga je Amazon odpustil, ker je protestiral proti neustreznim delovnim pogojem med pandemijo. 

Upati je, da bodo dobremu zgledu in zaletu sledile tudi druge organizacijske enote Amazona, saj tudi v tem primeru velja, da bo sindikat močan le toliko, kolikor članstva bo imel za sabo.