Agrument

V mestih srečujemo številne dostavljalce hrane, za katere multinacionalke vztrajno poudarjajo, da niso njihovi zaposleni, pač pa le "partnerji".

Krutost sistema in razsežnosti izkoriščanja delavcev so se ta teden absurdno manifestirale v Italiji, kjer je dostavljalec Sebastian Galassi prejel odpoved zaradi nespoštovanja splošnih pogojev poslovanja podjetja Glovo. Galassi 2. oktobra stranki ni dostavil naročene hrane, ker je imel na poti prometno nesrečo, v kateri je izgubil življenje. Podjetje je nato poslalo – bojda avtomatizirano – sporočilo, da je račun "uporabnika" suspendiran.

Glovo torej svoje zaposlene dojema kot uporabnike. Tako se spretno ogiba stroškom in odgovornosti. Pri nas se je nekaj javne debate na temo aplikacij za naročanje hrane zgodilo ob pričetku označevanja dostavljalcev z identifikacijskimi številkami v Ljubljani. Pa še takrat poudarek ni bil na zagotavljanju njihove varnosti, izkoriščevalskih pogojih dela ali prikrivanju de facto zaposlitev v škodo delavcev.

Vladimir Putin je na proslavi ob priključitvi štirih okupiranih ukrajinskih regij Rusiji kritiziral "satanistični" Zahod in opeval rusko spoštovanje "tradicionalnih vrednot". Med drugim je besnel, da otroci potrebujejo mamo in očeta, ne pa starša ena in starša dve, ter se spraševal, zakaj morajo v šolah učiti, da poleg moškega in ženskega obstajajo še drugi spoli.

Zveni znano? Morda zato, ker s prav takšnimi parolami po Sloveniji paradirajo domači verski in drugi skrajneži. Tudi oni naj bi se borili za "ohranitev tradicije", kar pa je v praksi le še krinka za širjenje sovraštva in nestrpnosti proti manjšinam in ranljivim skupinam.

Konservativci po celem svetu trdijo, da se borijo za družinske vrednote in zaščito otrok, a gre le za pretvezo, pod katero bi radi drugače mislečim in živečim vsilili svoj pogled na svet. Če želijo zares pomagati družinam, naj to raje storijo s solidarnostjo ter podporo socialnim politikam, javnemu zdravstvu in gradnji novih stanovanj.

Poslušanje glasbe – vsaj takšno na prvo žogo – je danes netransparentno potrošniško polje. Ponudniki pretočnih vsebin prihodke delijo v korist najpopularnejšim, preostali pa za predvajane pesmi prejemajo drobtinice. Vzdušje dobiva prednost pred vsebino, ko Spotify z umetno ustvarjenimi “izvajalci” na svojih seznamih predvajanja skuša več denarja speljati v lasten žep. Seveda na koncu ne preseneča niti, da si pravice do številnih največjih pop pesmi lastijo skladi zasebnega kapitala.

Ko nam je glasba ponujena kot izdelek, se vse prehitro zgodi, da jo uživamo pasivno – postanemo odjemalci namesto poslušalci. V dobi vsesplošne dostopnosti in pomanjkanja pozornosti se je preprosto osredotočiti na takoj všečno in spregledati, kar leži pod gladino. Rešitev bi utegnil biti korak “nazaj” – stran od priročnosti. Prenosi z Bandcampa, fizični formati plošč ali obiski koncertov nam morda lahko vrnejo občutek aktivnejše vključenosti, s tem pa nas z glasbo tudi bolj pristno povežejo.

23. oktobra bomo imeli redko priložnost, ki se ne bo ponovila naslednjih 5 let: volili bomo predsednico ali predsednika države. Prihajajočih volitev se je treba veseliti vsaj zato, ker tokrat Borut Pahor ne more biti več izvoljen. Po desetih letih je čas, da predsedniška funkcija spet postane več kot občasen sprehod po modni pisti.

Predsednica republike ima v bistvu veliko moč. Razpisuje volitve v državni zbor, razglaša zakone, postavi in odpokliče (vele)poslanike, odloča o pomilostitvah, predlaga predsednico vlade, sodnike ustavnega sodišča in pet od enajstih članov sodnega sveta. Vse to in še več v rokah drži ena sama oseba. Na našo srečo to osebo volimo neposredno. Ne izbiramo med strankami, listami ali kakimi drugimi organizacijami. Na predsedniških volitvah volimo osebo z imenom in priimkom.

Tudi če bo odločitev težka, same volitve niso. V koledarju si volilno nedeljo (23. oktobra) označite že danes, po volilni nasvet pa odklikajte na volitvomat.si.

Komaj mesec dni po nastopu nove vlade je britanska konservativna premierka Liz Truss že v globokih težavah. Je skoraj tako nepriljubljena, kot je bil Boris Johnson, opozicijskim laburistom pa ankete že od devetdesetih let prejšnjega stoletja niso namerile tako visoke podpore.

Glavni razlog za nezadovoljstvo javnosti je bil predlagan radikalen sveženj davčnih sprememb, ki bi na račun dragega zadolževanja države razbremenil predvsem najbogatejši sloj prebivalstva. Brezsramno vračanje k preživetim thatcherjanskim ideološkim zablodam o trickle-down ekonomiji na pragu nove globalne recesije in ob podivjani inflaciji ni naletelo na odobravanje trgov in bank: funt je proti že tako močnemu dolarju strmoglavil zgodovinsko globoko. 

Truss je danes naredila korak nazaj in sporočila, da od predlaganih odpustkov najbogatejšim odstopa. Pritisk, ki sta ga ustvarila odziv trgov in IMF-jevo jasno nasprotovanje, daje upanje, da se brutalnim neoliberalnim politikam v 21. stoletju vendarle bliža konec.