Agrument

Tenis je lepa metafora za življenje: uspeh je individualen, na račun drugega, moja zmaga je tvoj poraz, tvoj uspeh moja poguba. Več tekmecev, kot premagam, višje kotiram na lestvici, z vsako zmago dobim večjo denarno nagrado in si zvišam socialni kapital. 

Šport, ki mu je pandemija covida prinesla nov val popularnosti, saj ga lahko igramo zunaj in ne zahteva fizične bližine, je v preteklosti zrcalil marsikateri družben boj, še danes pa lahko skozenj kritično mislimo aktualna vprašanja: od wimbledonske beline in kitajske cenzure pa vse do pravic anticepilcev. 

Organizatorji so necepljenemu Đokoviću dovolili udeležbo na Odprtem prvenstvu Avstralije; šlo naj bi za medicinsko izjemo, v katero pa ne verjamejo niti oblasti. Grand slam brez prvega igralca sveta morda ne bo zelo grand, je pa zanimivo, kako usoda privilegiranega bogatuna, ki lahko državo kadarkoli zapusti, sproži malodane diplomatski spor, medtem ko begunci, ki namesto lovorik iščejo varnost, mednarodne javnosti ne zanimajo.

Platformni delavci so zadnje čase v središču nekaterih najpomembnejših bojev. Evropska sodišča imajo pred seboj več kot 100 primerov, v katerih morajo odločiti, če so kršene njihove pravice. Septembra je nizozemsko sodišče, podobno kot britansko vrhovno sodišče pred njim, odločilo, da so Uberjevi vozniki delavci, pred nekaj tedni pa je delovno sodišče v Bruslju sprejelo obratno odločitev za dostavljalce podjetja Deliveroo.

Decembra je Evropska komisija končno predstavila predlog direktive, ki bo regulirala platformno delo. Po novi ureditvi bo za delo na digitalnih platformah veljala predpostavka delovnega razmerja, breme dokaza v nasprotno pa bo na podjetjih. 

Platformni delavci sočasno bijejo tudi pomemben boj za transparentnost algoritmov, ki jim odrejajo delo in zaslužek, ter prepoznanje, da s svojimi podatki za platforme ustvarjajo dvojen zaslužek. 

Glede na evre, ki jih tehnološki giganti investirajo v lobiranje v Bruslju, zmaga ni zagotovljena, rezultat pa je pomemben za vse nas!

Evropejec za božič povprečno zapravi 419,48 €. Če rast plač ne bi zaostajala za rastjo produktivnosti, bi evropski delavci v zadnjih dveh letih prejeli 116 milijard evrov več in bi za božične stroške imeli na razpolago 649,30 €.

Kot poudarja ETUC, ne samo, da delavcem ne vračajo deleža bogastva, ki ga sami ustvarijo, ampak so bili letos stroški višji tudi zaradi dejstva, da rast plač ne sledi inflaciji.

Še hujše od nezmožnosti enakovrednega sodelovanja v potrošniški mrzlici pa je dejstvo, da si približno trije milijoni delavcev v Evropi ne morejo privoščiti ogrevanja. Neenakost je enaka kot na začetku 20. stoletja – raziskava je pokazala, da si je 10 % najbogatejših ljudi na svetu prisvojilo 52 % dohodka in 76 % premoženja, ustvarjenega od leta 1995, samo 8 % dohodka in 2 % premoženja pa pripadata celotni spodnji polovici svetovnega prebivalstva. Praznične popuste, razprodaje in obdarovanja na stran, prizadevati si je potrebno za pravično deljenje bogastva skozi vse leto.

Premier Janša je bil pred novim letom gost dveh televizijskih oddaj, ki sta lepo pokazali, zakaj si je desnica tako želela pokoriti slovenske medije. Na TV Slovenija je Janši na dušo pihal zvesti podanik Jože Možina in mu z lahkimi vprašanji omogočal, da je krivdo za zavoženo obvladovanje epidemije tako rekoč v celoti zvalil na opozicijo in ustavno sodišče, hkrati pa opeval delo vlade.

Še bolj bizaren intervju so izvedli na Planet TV, kjer je Janša gostoval skupaj s svojo ženo. Pogovora se verjetno ne bi sramovali niti v Severni Koreji, saj smo med drugim lahko izvedeli, kako je Janša v otroštvu trdo delal na kmetiji in prebral vse knjige v lokalni knjižnici, po zaroki pa čudežno našel mesece izgubljen zaročni prstan.

Grajenje kulta Janševe osebnosti je v polnem teku, zato je na nas, da tovrstnim zavajanjem ne nasedamo, pa čeprav jih zdaj deli tudi javna televizija. Ko bomo spomladi stali pred volilno skrinjico, ne pozabimo vseh mahinacij, ki si jih je privoščila ta vlada.

Po letu, ki smo ga preživeli, ni težko biti razočaran in brez upanja. COP26 je prinesel le ohlapne obljube. Požari v Kanadi, Sibiriji, ZDA, poplave v Južnem Sudanu, Zahodni Evropi, Indiji, ekstremna suša v Keniji in na Madagaskarju so prizadeli milijone in nam pokazali, kakšna prihodnost nas čaka, če ne bomo ukrepali.

A 2021 ni prineslo le slabih novic, temveč tudi nekaj pomembnih zmag. Kampanja Stop Cambo je prisilila Shell k umiku in Siccar Point k zaustavitvi projekta črpanja nafte v škotskih vodah. Shell je prav tako izgubil tožbo na nizozemskem sodišču, ki mu je naložilo, da mora do leta 2030 zmanjšati izpuste toplogrednih plinov za 45 %. V Pacifiku so Panama, Ekvador, Kolumbija in Kostarika vzpostavile 500 000 km2 velik morski rezervat. Po več kot 10 letih boja, za katerega so zaslužni predvsem staroselci, je dokončno ustavljena tudi gradnja naftovoda Keystone XL med ZDA in Kanado. In ne pozabimo, da smo skupaj ustavili tudi sporne spremembe Zakona o vodah!

V 2022 le tako naprej!