Agrument

Turčija je država s sekularno ustavo in brez uradne religije, kar se v času vladanja Erdoğana najbrž bere kot slaba šala. Pred dnevi je javnost razburila novica, da naj bi turški predsednik nameraval znamenito Hagio Sophio iz muzeja spremeniti nazaj v mošejo. Tako simbolična, kot je bila sprememba mošeje v muzej, bo simbolična tudi odločitev turškega upravnega sodišča glede Erdoğanove namere. 

Tudi Slovenija je sekularna družba. Kljub zapovedani ločitvi vere od države pa je Cerkev zaradi domnevnega delovanja v javnem interesu deležna mnogih davčnih olajšav. Država med drugim duhovnikom plačuje socialne prispevke, čeprav so uslužbenci RKC d.o.o. in s tem zaposleni v eni najbogatejših organizacij na svetu. Dejanska vrednost cerkvenega premoženja je zaradi netransparentnosti Vatikana neznana, a verjetno ogromna. Vsesplošna negativna nastrojenost proti, denimo, kulturnim delavcem, nevladnikom ali brezposelnim se tako v kontekstu cerkvenih olajšav lahko razume le kot slaba šala.

Prvi amandma je od 70. let prejšnjega stoletja orodje deregulacije. Sodišča so odločila, da npr. omejevanje višine političnih donacij ali pa prepoved prodaje osebnih podatkov farmacevtskim podjetjem kršita pravico svobode govora korporacij. Prav tako npr. kršita to pravico zahtevi po informiranju delavcev o njihovih pravicah ali po slikah bolezni na cigaretnih škatlicah, saj gre za prisilo govoriti. Če razumemo govor zelo široko, je vsaka vladna regulacija prostega trga pravzaprav kršitev svobode govora podjetij.

Da je zakon stvar interpretacije in odraža moč ter položaj tistega, ki ga interpretira, ni nič novega. Analiza odločitev ameriškega Vrhovnega sodišča kaže, da liberalni vrhovni sodniki bolj pogosto ščitijo liberalni govor, konzervativni pa konzervativnega. Povedano drugače: ideja prvega amandmaja je, da naj bi ščitil “svobodo govora tistih, s katerimi se ne strinjamo”, v praksi pa ščiti govor, v katerega verjame tista politična stran, ki ima večino na Vrhovnem sodišču.

V Rusiji so kljub epidemiji izvedli glasovanje o spremembi ustave. Državljani so (pričakovano) podprli kupček ustavnih reform, ki državo vrača nazaj v zlato dobo fevdalne in imperialne Rusije. Putinovi oboževalci, ki več kot 20 let vladajočemu politiku nekritično sledijo, pravijo, da bo s tem Rusija spet velika in enotna.

S sprejetjem reform lahko Putin svojo vladavino “demokratično” zavleče vse do leta 2036. Paket ustavnih reform prav tako določa, da zakonsko zvezo tvori le skupnost moškega in ženske, ojačuje pomembnost boga in veleva učenje patriotizma. Neustavna postaja revščina, saj bo po novem minimalna plača morala biti višja od praga revščine – vsaj nekaj dobrega v kupu slabih reform.

Putinove ustavne spremembe predstavljajo nov korak v omejevanju temeljnih človekovih pravic. A to žal seveda ni le ruski fenomen. V imenu varnosti in nacionalne enotnosti podobno ravnajo tudi drugi avtoritarni voditelji: v Turčiji, na Madžarskem, v Srbiji – in tudi v Sloveniji.

Prehajamo v drugo polovico leta. 2020 nas vsak dan znova preseneča in ni videti, da se bo dogajanje kmalu umirilo. Letos smo še bolj kot običajno zasičeni z novicami, raziskave pa opozarjajo, da dosegamo kritično mejo sposobnosti procesiranja vseh informacij.

Kolaps se kaže predvsem na našem duševnem zdravju, porastu teorij zarot in zaupanju v lažne novice. Pri obdelavi vsebin smo zaradi prevelike količine informacij manj pozorni, v prebrano pa se manj poglobimo. Hitro menjavanje različnih tem na naslovnicah časopisov pa ni le naključno, ampak je obenem tudi premišljena taktika političnih strategov. Udarne novice se zakrijejo z novimi, še bolj škandaloznimi, pomembne zgodbe pa ostanejo prezrte.

Zdi se, da smo za življenje v post-resničnostni dobi hipernormalizacije Adama Curtisa slabo opremljeni. V izogib osebnemu zlomu tako ni prav nič narobe, če se kakšen dan Twitterju in novicam izognemo – jutri nas namreč že čakajo nove, še bolj senzacionalistične.

Kot pravi Predrag Matvejević v Mediteranskem brevirju, Sredozemlje ni samo zemljepis, ni samo zgodovina. Kulture Sredozemlja niso samo nacionalne kulture, Sredozemlju ne pristajajo merila, ki so ožja od sredozemskih in ker so notranje povezave premagovale delitve, je Sredozemlje več od pripadnosti.

Kaj pa danes? Razmišljati o morju je danes boleče. Sirska vojna, nestabilnosti v severnoafriških državah in palestinsko vprašanje so spremenili Mediteran v žarišče begunske krize in najsmrtonosnejši morski prehod. Z več kot 19 000 umrlimi od leta 2014 gre za odprto rano “evropskega ideala”.

Mare Nostrum, italijanska zračna in pomorska reševalna operacija, je bila preklicana, ker je politike bolj skrbelo, da bodo obtoženi spodbujanja migracij, kot pa da bodo krivi za tisoče mrtvih. Gre za hud konflikt idealov v sami srži oblikovanja EU politik, ki očitno ekonomske zadeve postavlja pred socialne. Celo tisti, ki rešujejo gola življenja, danes žal na Mediteranu veljajo za kriminalce.