Agrument

Mladina je 23. februarja poročala o domnevno goljufivi organizaciji pol milijona težkega programerskega tekmovanja, v katerega je bila kot partner vključena tudi Vlada RS. Nekaj dni po odmevni medijski zgodbi so organizatorji vendarle razglasili osrednjega zmagovalca, ne pa tudi zmagovalcev drugih kategorij.

Več kot enomesečna zamuda s podelitvijo glavne nagrade in neobrazložena nepodelitev vseh drugih obljubljenih nagrad pa nista edina razloga, zakaj imamo sodelujoči, med katerimi je bila tudi naša razvijalska ekipa, še zmeraj grenak priokus.

Ni higienično, da je ena od sodnic tekmovanja, Nena Dokuzov, navedena tudi med svetovalci zmagovalcev, še veliko bolj sporno pa je, da smo ob pregledu kode našli več indicev, da je Cherr.io kršil pravila tekmovanja, v katerih je bilo jasno navedeno, da šteje samo "sveža koda".

Zmagovalno kodo je sicer objavljal samo en človek, ki je po mnenju sodnikov v 48 urah brez prekinitve spisal eno vrstico vsakih 15 sekund. Bravo!

Slovenec v povprečju porabi 120 litrov vode dnevno. Predstavljajte si, da bi morali svojo dnevno porabo zmanjšati za polovico. V Cape Townu je to že redna praksa; oblasti so namreč pred mesecem dni zaradi hude suše vodo omejile na 50 litrov na prebivalca. Opevani "Day Zero" bo po najnovejših podatkih Republiko Južno Afriko zajel 9. julija, ko bodo mestne oblasti zaprle vodovod ter vodo zagotovile le na 200 odjemnih mestih, dnevno porabo pa omejile na 25 litrov na osebo.

Večina zemljanov se za problematiko pitne vode ne zmeni, tudi mediji ji ne posvečajo pretirane pozornosti ali pa ta zbledi ob vseh drugih prispevkih. JAR morda res ni tako zelo blizu, a se posledice podnebnih sprememb vidijo tudi že v naši neposredni bližini, npr. na Hrvaškem. Očitno nas morajo stvari res dobesedno prizadeti, da bi se odzvali. Pa še to ni garant; tudi mnogi Južnoafričani se za problem ne zmenijo. Lastniki golf igrišč namreč še vedno skrbijo za popolne odtenke zelenic. Čin!

Za Freuda je humor eno tistih mest, skozi katera pronica vsebina nezavednega. Vici so ekspresija družbeno problematičnih, prepovedanih in potlačenih misli in čustev, ki jih drugače ni dovoljeno izražati. Benevolenten Nadjaz narekuje generiranje lahkotnega, pomirjujočega humorja, ki se mu smejimo ob nedeljskih oddajah, strog Nadjaz pa zahteva sarkazem in ostrino kakšne Sickipedie ali vsaj Monty Pythona, ki Slovencem večinoma nista smešna.

Radi se smejemo primitivnim čefurjem, glupim policajem in lahkim blondinkam; trem skupinam ljudi torej, za katere ne bi nikoli priznali, da nas v resnici neznansko fascinirajo. Angažiranosti humorja se naš jezik zaveda z reklom, da je v vsaki šali nekaj resnice. A te resnice ne gre razumeti dobesedno, pač pa kot aluzijo na nezavedno, ki nas skrivoma motivira, da vic izrečemo ali se mu smejimo. Poniževanje preko humorja je torej beg pred vsakodnevnimi samoponižanji vpričo ljudi, ki imajo nad nami bodisi socialno, avtoritarno ali pač libidinalno - oblast.

Prav kakor sta po industrijski revoluciji z masovno proizvodnjo trg in država postopoma nadomestila vlogo družine in skupnosti, tako je tudi tradicionalne vrednote povezanosti in sočutja zamenjala obljuba individualizma, a za ceno izgube kolektivnega mentalnega zdravja. Kot krave mlekarice, ki zaprte v svoje razdelke staje životarijo v čustveni stiski, se tudi sami izoliramo od človeku bolj prijaznega načina življenja, le da v ograde vsakodnevno vstopamo prostovoljno, tudi ko s tem puščamo nenaslovljene čustvene potrebe. Morda je torej čas za reorganizacijo vrednot na individualnem nivoju, a z namenom ponovnega povezovanja – če že ne na podlagi "zastarelih" identitetnih politik, pa preko "vrnitve k naravi" in skupnega boja zanjo.

Humor je bil vedno odlično ogledalo vsesplošnega družbenega vzdušja in uporabno orodje ali pa kar orožje v težkih časih.

Če je popularnost nihilistično obarvanega humorja na družbenih omrežjih povsem razumljiva glede na pesimistično obarvane napovedi prihodnosti človeštva in našega planeta, je fascinacija nad t.i. "cringe" humorjem na prvi pogled malo manj jasna. Gre za občutek sekundarne zadrege ob vedenju nekoga drugega. Znanstveniki so razkrili, da je neprijeten občutek, ki ga začutimo ob opazovanju kršenja socialnih norm, posledica aktivacije enakih nevronskih poti kot pri fizični bolečini. Do tega pa pride samo, kadar do ljudi čutimo empatijo. 

Liki iz filmov in nadaljevank, kot je The Office, ki znajo dobro manevrirati v tej sivi coni med družbeno sprejemljivim in manj sprejemljivim vedenjem, nam prirastejo k srcu ravno zaradi igranja na noto empatije. Čeprav "cringe" deluje le kot podkategorija črnega nihilizma in pesimizma nad človeško družbo, pa se za njim torej skriva čut za sočloveka.