Agrument

Obeležujemo svetovni teden dojenja. Tako slovenski Nacionalni inštitut za javno zdravje kot American Academy of Pediatrics prvih šest mesecev otrokovega življenja za prehranjevanje in hidracijo priporočata izključno dojenje.

Mleko je za novorojenčka in majhnega dojenčka optimalno živilo, saj mu zagotavlja energijo, hranila in tekočino ter protitelesa, a vztrajanje pri dojenju lahko ima negativne posledice na psihično zdravje oseb, ki rodijo. Prepričanje, da je treba za vsako ceno dojiti, podpihujejo strahovi o domnevnem prepočasnem pridobivanju teže otroka, istočasno pa osebe, ki rodijo, ne dobijo potrebne vzpodbude in dolgotrajne podpore, ki bi jim lahko izkušnjo olajšala.  

Obstajajo pa osebe, ki ne morejo ali ne želijo dojiti. V času in prostoru, kjer se nahajamo, je lahko tudi nedojen otrok brez težav ustrezno prehranjen, zato predstave o tem, kako naj bi "popolna mama" skrbela za dojenčka, prej kot njegovo zdravje zasledujejo katoliško moralo in žensko krivdo.

Tako kot Rusija želi tudi Kitajska za vsako ceno združiti nekdanjo domovino, to pa vključuje priključitev demokratičnega Tajvana. Uradni obisk Nancy Pelosi v Tajpeju ta teden je Kitajsko dodatno razburil, v odgovor je napovedala celo »vojaške ukrepe«. 

ZDA so ob aktivni vojni v Ukrajini izbrale slab trenutek za eskaliranje odnosov s še enim avtokratskim hegemonom. Toda istočasno je to lahko budnica za EU, da zavzame jasno stališče in da Kitajski vedeti, da jo v primeru vojaške agresije čakajo gospodarske sankcije. Izločitev Kitajske iz globalnega trga bi imela resne posledice za nenehno gospodarsko rast te na izvozu temelječe države. Da bi ob zmanjšani rasti slabo izpadla zlasti partija, se zaveda tudi Xi, zato bi verjetno grožnje z ekonomskimi sankcijami proti Kitajski delovale bolje kot proti Rusiji.

A seveda bi bil to hkrati dodaten ekonomski udarec za Zahod. Že res, da Kitajska ni Rusija, a morebitna invazija nas ne sme ujeti tako nepripravljenih kot v primeru Ukrajine.

"Trg ne laže," je leta 2015 bruhnil nemški slikar G. Baselitz, "ženske pač ne slikajo zelo dobro." Krožna argumentacija ohranja obstoječe neenakosti: že dejstvo, da neenakost obstaja, je, sploh za tiste, ki od nje profitirajo, dokaz, da je upravičena. Obstoj razlik v plačilu moških in žensk je dokaz razlik v kakovosti njihovega dela, te pa upravičujejo razlike v plačilu.

V umetnosti je neenakost enormna. Jimson Weed/White Flower No 1 G. O'Keefe je najdražja slika ženske umetnice, prodana za več kot 44 milijonov dolarjev. Da Vincijev Salvator Mundi je vreden desetkrat toliko. To plačno razmerje vztraja ne glede na vrednost umetnine: za vsak funt, ki ga zasluži slikar, slikarka dobi 10 penijev. Vrednost umetnine naraste, če je podpisana in je avtor moški, ter pade, če je podpis ženski.

Ljudem je ista slika bolj všeč, če mislijo, da je avtor moški, kot jim tudi glasba zveni bolje, če jo izvaja moški. Ali ženske torej res ne znajo slikati ali se mora kultura naučiti presojati onkraj spola?

Prepričanja, ki so jih začeli razširjati inceli in jih je v mainstream popeljal Jordan Peterson, svoj vrhunec dosegajo z vplivneži t. i. moškosfere. Ti z objavami, oddajami in tečaji prežijo na nesamozavestne moške ter jim prodajajo psevdoznanstvene nasvete o izboljšanju življenja in osvajanju žensk, ki temeljijo na seksizmu in mizoginiji. 

Zaradi svoje šokantnosti se tovrstne vsebine ekspresno širijo po družbenih omrežjih, še posebej TikToku, kjer nagovarjajo zlasti mlajše generacije. Te lahko konstanten tok sovražnih sporočil vodi v nadlegovanje žensk, pogosto pa predstavlja le odskočno desko v fizično nasilje, desni ekstremizem in celo množične pokole.

Če ne bomo začeli naslavljati sistemskih pritiskov, bodo toksični šarlatani še naprej pridobivali občinstvo. Posameznike je namreč lažje prepričati, da so za njihovo življenjsko situacijo in negativno samopodobo krive ženske kot pa cel kup kompleksnih težav, ki so posledica poznega kapitalizma in stigme okoli duševnega zdravja moških.

Italijanski mediji se v zadnjih dneh mrzlično ukvarjajo z razlogi za brutalen in šokanten rasistični umor, ki se je zgodil sredi belega dne. Podobnost z umorom Georga Floyda je velika, a tokrat morilec ne prihaja iz vrst policije.

Kljub temu pa je umor Alika Ogorchukwuje odraz strukturnega rasizma, ki je rak rana (italijanske) družbe. Rasistično motivirani umori so se seveda dogajali že v preteklosti, a dolga leta političnega hujskanja na podlagi ksenofobije in rasizma so vendarle pustila specifično sled: ravnodušnost in apatija mimoidočih snemalcev in občudovalcev sta poleg ran glavna razloga za Ogorchukwujevo smrt. Ti ljudje bi napadenemu človeku gotovo priskočili na pomoč, če bi bil belec.

V Italiji bodo jeseni volitve in po trenutnih napovedih bodo največ glasov prejeli fašisti Giorgie Meloni. Skupaj s Salvinijem sta glavna agitatorja proti kulturi raznolikosti, seveda pa svoje sovraštvo skrivata pod krinko varovanja evropskih in krščanskih vrednot.