Agrument

Volitve so obvezen pogoj za uspeh predstavniške demokracije, saj so edini način, na katerega lahko izbiramo svoje predstavnike. Oddaja glasu je naš najenostavnejši način prispevka družbi, zato nas lahko žalosti slaba volilna udeležba v številnih državah po svetu. Ta je predvsem posledica apolitičnosti mladih, ki redkeje hodijo na volišča kot starejši ljudje.

Nevladne organizacije in politiki želijo na razne načine spodbuditi participacijo mladih, a so potem kaj hitro nezadovoljni z njihovimi glasovi. Mladi so namreč nagnjeni bolj na levo in kot taki predstavljajo rakrano boomerskim desničarjem. Tako so na novembrskih volitvah v ZDA republikanci ciljali tudi na glasove generacije Z, a se je zgodilo ravno nasprotno, saj je prav ta preprečila uspeh rdečega vala.

Tudi pri nas si mladi želijo progresivno politiko. Da se ključ do njenega uspeha skriva ravno v volilni udeležbi, iz tedna v teden dokazuje tudi naše "supervolilno" leto. 

V teh dneh so pričeli z gradnjo blejske obvoznice. Gre za pomemben projekt, ki bo nekoliko prometno razbremenil jezero. A vendarle dejstvo, da na mobilnost gledamo zgolj skozi prizmo avtomobilskega prometa, kaže na to, kako smo pri nas v preveliki meri odvisni od njega. 

Namesto ukrepov, ki bi spodbujali trajnostno mobilnost, pa širimo avtocestne povezave in poglabljamo prometni kaos, h kateremu pripomore tudi mednarodni tranzit. Železniška infrastruktura že leta stagnira, avtobusni prevozi, predvsem do turistično bolj priljubljenih destinacij, pa živijo predvsem na račun subvencioniranih ali brezplačnih vozovnic.

K takojšnjemu zmanjšanju prisotnosti avtomobilov na cestah lahko med iskanjem rešitev na področju trajnostne mobilnosti prispeva že nekaj tako enostavnega, kot je omogočanje dela od doma. Sosednja Furlanija - Julijska krajina pa na primer prebivalce spodbuja k uporabi kolesa za vsakodnevne opravke tako, da prihodnje leto vsem ponuja subvencijo za nakup novega. 

November je mesec ozaveščanja o transspolnosti in zato priložnost, da kot posamezniki in družba razvijemo boljše razumevanje transoseb in njihovih živetih resničnosti, okrepimo njihove glasove, zgodbe in izkušnje ter poudarimo številne pomembne prispevke transspolnih in nebinarnih oseb v svetu.

Med pomembnejšimi dnevi v novembru je TDOR, dan spomina na žrtve transfobije, ki ga obeležujemo 20. novembra in predstavlja tudi opomnik, da je med nujno potrebnimi (družbenimi) spremembami za skupnost na prvem mestu še vedno varnost. V preteklem letu je bilo prijavljenih 327 umorov transoseb, med njimi 95 % transžensk in femininih oseb. Temnopolte osebe in druge rasne manjšine predstavljajo 65 % umorjenih, 35 % žrtev je bilo umorjenih na ulicah, 27 % pa doma.

Ob koncu letošnjega novembra je zato bistveno, da njegovo sporočilo in poslanstvo nesemo s sabo tudi v preostale mesece ter z izobraževanjem, samorefleksijo in angažirano podporo soustvarjamo lepši jutri med modro in roza.

Podjetje Ticketmaster ima praktično monopol nad prodajo koncertnih vstopnic, zato ob dejanskih cenah zaračunava vse višje pristojbine. To ni novost; legendarna grunge zasedba Pearl Jam se je proti taistemu goljatu borila že sredi devetdesetih. 

S povratkom koncertov po prisilnem pandemičem premoru so s produkcijskimi stroški narasle tudi cene vstopnic. Neodvisno pa je Ticketmaster v očitnem izrazu pohlepa vpeljal “dinamično določanje cen”, ki naj bi odvračalo preprodajalce – v resnici pa bolj navije cene in dobiček podjetja. Oboževalci so ogorčeni, izvajalci opravičujoči – vstopnice za koncert Blink-182 pa vseeno stanejo 250 dolarjev.

Sedaj je na Ticketmaster tapeti še Taylor Swift. Predprodaja vstopnic za njeno prvo turnejo po petih letih se je končala kot fiasko, ko se je kljub obljubam spletna stran pod povpraševanjem sesedla, vstopnice pa romale v roke preprodajalcev. Če nič drugega, je dogodek pritegnil pozornost ameriških zakonodajalcev – vprašanje pa je, kaj sploh lahko ukrenejo.

V EU se vsak delovni dan zaradi smrti na delovnem mestu ne vrne domov dvanajst delavcev. Iz Katarja se jih po koncu gradnje infrastrukture za nogometni mundial ni vrnilo na tisoče. Medtem ko jih organizatorji priznavajo med 400 in 500, je Guardian potrdil 6500 smrti tujih delavcev iz Indije, Pakistana, Nepala, Bangladeša in Šrilanke. Smrti tisočev ostajajo neraziskane, hude kršitve pravic delavcev pa prezrte; od neplačil, dela v ekstremni vročini, nedostojnih življenjskih razmer, do groženj z izgonom iz države v primeru sindikalnega organiziranja.

A za podobne zgodbe sploh ni treba tako daleč. Poleti je Delavska svetovalnica vložila kazensko ovadbo zoper podjetji, ki sta v Hrpeljah zaposlovali tuje delavce in jih silili v 30 ur neprekinjenega dela ter jih obenem nadzorovali preko kamer. Dvanajst indijskih delavcev je spalo v skladišču nad proizvodno halo. Stiske zaradi kršitve osnovnih pravic so v Katarju zasenčili nogometni žarometi, kaj pa je izgovor za takšne stiske pri nas?