Agrument

Poslušanje glasbe – vsaj takšno na prvo žogo – je danes netransparentno potrošniško polje. Ponudniki pretočnih vsebin prihodke delijo v korist najpopularnejšim, preostali pa za predvajane pesmi prejemajo drobtinice. Vzdušje dobiva prednost pred vsebino, ko Spotify z umetno ustvarjenimi “izvajalci” na svojih seznamih predvajanja skuša več denarja speljati v lasten žep. Seveda na koncu ne preseneča niti, da si pravice do številnih največjih pop pesmi lastijo skladi zasebnega kapitala.

Ko nam je glasba ponujena kot izdelek, se vse prehitro zgodi, da jo uživamo pasivno – postanemo odjemalci namesto poslušalci. V dobi vsesplošne dostopnosti in pomanjkanja pozornosti se je preprosto osredotočiti na takoj všečno in spregledati, kar leži pod gladino. Rešitev bi utegnil biti korak “nazaj” – stran od priročnosti. Prenosi z Bandcampa, fizični formati plošč ali obiski koncertov nam morda lahko vrnejo občutek aktivnejše vključenosti, s tem pa nas z glasbo tudi bolj pristno povežejo.

23. oktobra bomo imeli redko priložnost, ki se ne bo ponovila naslednjih 5 let: volili bomo predsednico ali predsednika države. Prihajajočih volitev se je treba veseliti vsaj zato, ker tokrat Borut Pahor ne more biti več izvoljen. Po desetih letih je čas, da predsedniška funkcija spet postane več kot občasen sprehod po modni pisti.

Predsednica republike ima v bistvu veliko moč. Razpisuje volitve v državni zbor, razglaša zakone, postavi in odpokliče (vele)poslanike, odloča o pomilostitvah, predlaga predsednico vlade, sodnike ustavnega sodišča in pet od enajstih članov sodnega sveta. Vse to in še več v rokah drži ena sama oseba. Na našo srečo to osebo volimo neposredno. Ne izbiramo med strankami, listami ali kakimi drugimi organizacijami. Na predsedniških volitvah volimo osebo z imenom in priimkom.

Tudi če bo odločitev težka, same volitve niso. V koledarju si volilno nedeljo (23. oktobra) označite že danes, po volilni nasvet pa odklikajte na volitvomat.si.

Komaj mesec dni po nastopu nove vlade je britanska konservativna premierka Liz Truss že v globokih težavah. Je skoraj tako nepriljubljena, kot je bil Boris Johnson, opozicijskim laburistom pa ankete že od devetdesetih let prejšnjega stoletja niso namerile tako visoke podpore.

Glavni razlog za nezadovoljstvo javnosti je bil predlagan radikalen sveženj davčnih sprememb, ki bi na račun dragega zadolževanja države razbremenil predvsem najbogatejši sloj prebivalstva. Brezsramno vračanje k preživetim thatcherjanskim ideološkim zablodam o trickle-down ekonomiji na pragu nove globalne recesije in ob podivjani inflaciji ni naletelo na odobravanje trgov in bank: funt je proti že tako močnemu dolarju strmoglavil zgodovinsko globoko. 

Truss je danes naredila korak nazaj in sporočila, da od predlaganih odpustkov najbogatejšim odstopa. Pritisk, ki sta ga ustvarila odziv trgov in IMF-jevo jasno nasprotovanje, daje upanje, da se brutalnim neoliberalnim politikam v 21. stoletju vendarle bliža konec.

Po tem, ko je Ustavno sodišče RS ugotovilo neskladje Družinskega zakonika z ustavo in parlamentu naložilo, da ga v šestih mesecih odpravi, je julija vlada v parlamentarno proceduro vložila predlog njegovih sprememb. Na pristojnem odboru je bil Zakon o spremembah Družinskega zakonika sprejet pred dvema tednoma, parlamentarci pa ga obravnavajo danes. 

Medtem se Primc & co. nikakor ne morejo sprijazniti z družbenim napredkom. Še več, Ustavnemu sodišču v brk bluzijo o referendumu, ki da naj prepreči posvajanje njihovih otrok s strani LGBTQ+ oseb. Po njihovem je odločitev sodišča "škandalozna, krivična in ideološko motivirana", "v popolnem nasprotju s slovensko kulturo in tradicijo", celo "protiustavna". Gre za "narodno veleizdajo"! 

V torek je v Ljubljani potekal protest proti spremembam Družinskega zakonika, jutri pa se obeta še zborovanje nasprotnikov pravice do abortusa. "Enakopravnost se začne pred rojstvom," pravijo, a očitno se v očeh klerikalcev po rojstvu za nekatere preneha.

Publika resničnega kriminalnega žanra ima nenasiten apetit, kar Netflix dobro izkorišča. Po Tedu Bundyju, Don't F**k With Cats in drugih zdaj dviga prah serija o Jeffreyju Dahmerju, ki ji mnogi očitajo, da poveličuje protagonista. A v resnici serija morilca glorificira toliko, kot Žrelo glorificira morske pse. Dahmer je že od začetka predstavljen kot morilski sociopat, serija pa se ukvarja tudi z (brezplodnim, pa vendar) iskanjem zgodnjih znakov zločinskega uma in opozarja na brezbrižnost policije, ko gre za umore marginaliziranih skupin.

To ne opravičuje Netflixa, ki pogosto predvaja slabo raziskane serije in »dokumentarce«, ki žrtvam ali njihovim družinam povzročajo travme. Družin Dahmerjevih žrtev sploh niso kontaktirali, tako da so za serijo izvedeli hkrati z drugimi gledalci. Problematičnost ekraniziranja morilcev tako ni v njihovem morebitnem poveličevanju, temveč v nespoštljivem odnosu Netflixa, ki poskuša profit in priljubljenost reševati na račun žrtev resničnih zločinov.