Agrument

Prvi amandma je od 70. let prejšnjega stoletja orodje deregulacije. Sodišča so odločila, da npr. omejevanje višine političnih donacij ali pa prepoved prodaje osebnih podatkov farmacevtskim podjetjem kršita pravico svobode govora korporacij. Prav tako npr. kršita to pravico zahtevi po informiranju delavcev o njihovih pravicah ali po slikah bolezni na cigaretnih škatlicah, saj gre za prisilo govoriti. Če razumemo govor zelo široko, je vsaka vladna regulacija prostega trga pravzaprav kršitev svobode govora podjetij.

Da je zakon stvar interpretacije in odraža moč ter položaj tistega, ki ga interpretira, ni nič novega. Analiza odločitev ameriškega Vrhovnega sodišča kaže, da liberalni vrhovni sodniki bolj pogosto ščitijo liberalni govor, konzervativni pa konzervativnega. Povedano drugače: ideja prvega amandmaja je, da naj bi ščitil “svobodo govora tistih, s katerimi se ne strinjamo”, v praksi pa ščiti govor, v katerega verjame tista politična stran, ki ima večino na Vrhovnem sodišču.

V Rusiji so kljub epidemiji izvedli glasovanje o spremembi ustave. Državljani so (pričakovano) podprli kupček ustavnih reform, ki državo vrača nazaj v zlato dobo fevdalne in imperialne Rusije. Putinovi oboževalci, ki več kot 20 let vladajočemu politiku nekritično sledijo, pravijo, da bo s tem Rusija spet velika in enotna.

S sprejetjem reform lahko Putin svojo vladavino “demokratično” zavleče vse do leta 2036. Paket ustavnih reform prav tako določa, da zakonsko zvezo tvori le skupnost moškega in ženske, ojačuje pomembnost boga in veleva učenje patriotizma. Neustavna postaja revščina, saj bo po novem minimalna plača morala biti višja od praga revščine – vsaj nekaj dobrega v kupu slabih reform.

Putinove ustavne spremembe predstavljajo nov korak v omejevanju temeljnih človekovih pravic. A to žal seveda ni le ruski fenomen. V imenu varnosti in nacionalne enotnosti podobno ravnajo tudi drugi avtoritarni voditelji: v Turčiji, na Madžarskem, v Srbiji – in tudi v Sloveniji.

Prehajamo v drugo polovico leta. 2020 nas vsak dan znova preseneča in ni videti, da se bo dogajanje kmalu umirilo. Letos smo še bolj kot običajno zasičeni z novicami, raziskave pa opozarjajo, da dosegamo kritično mejo sposobnosti procesiranja vseh informacij.

Kolaps se kaže predvsem na našem duševnem zdravju, porastu teorij zarot in zaupanju v lažne novice. Pri obdelavi vsebin smo zaradi prevelike količine informacij manj pozorni, v prebrano pa se manj poglobimo. Hitro menjavanje različnih tem na naslovnicah časopisov pa ni le naključno, ampak je obenem tudi premišljena taktika političnih strategov. Udarne novice se zakrijejo z novimi, še bolj škandaloznimi, pomembne zgodbe pa ostanejo prezrte.

Zdi se, da smo za življenje v post-resničnostni dobi hipernormalizacije Adama Curtisa slabo opremljeni. V izogib osebnemu zlomu tako ni prav nič narobe, če se kakšen dan Twitterju in novicam izognemo – jutri nas namreč že čakajo nove, še bolj senzacionalistične.

Kot pravi Predrag Matvejević v Mediteranskem brevirju, Sredozemlje ni samo zemljepis, ni samo zgodovina. Kulture Sredozemlja niso samo nacionalne kulture, Sredozemlju ne pristajajo merila, ki so ožja od sredozemskih in ker so notranje povezave premagovale delitve, je Sredozemlje več od pripadnosti.

Kaj pa danes? Razmišljati o morju je danes boleče. Sirska vojna, nestabilnosti v severnoafriških državah in palestinsko vprašanje so spremenili Mediteran v žarišče begunske krize in najsmrtonosnejši morski prehod. Z več kot 19 000 umrlimi od leta 2014 gre za odprto rano “evropskega ideala”.

Mare Nostrum, italijanska zračna in pomorska reševalna operacija, je bila preklicana, ker je politike bolj skrbelo, da bodo obtoženi spodbujanja migracij, kot pa da bodo krivi za tisoče mrtvih. Gre za hud konflikt idealov v sami srži oblikovanja EU politik, ki očitno ekonomske zadeve postavlja pred socialne. Celo tisti, ki rešujejo gola življenja, danes žal na Mediteranu veljajo za kriminalce. 

Če ste mislili, da je Vlada pozabila na aplikacijo za sledenje stikov, s katero so strašili že sredi prvega vala epidemije, ste se ušteli. Čez vikend so namreč sporočili, da prihaja in da bo obvezna za vse, ki so bodisi okuženi bodisi jim je bila odrejena karantena. 

Kljub temu, da se je za takšno ali drugačno verzijo sledenja okuženim poleg Janševih višegrajskih vzornikov odločilo tudi kar nekaj držav z manj avtoritarnimi režimi, je novica vredna preplaha. Predvsem zato, ker Nova24 o njej že poroča z uporabo dovršnih glagolov ("aplikacija je zasnovana tako, da ..."). Zdi se, da se o tej nadvse občutljivi temi ne bo odvijala javna razprava, v kateri bi lahko sodelovala širša strokovna javnost.

Da te Vlade ne zanima, kaj mislijo strokovnjaki, pač ni novo. A zdi se, da ne razumejo, kako pomembno je v tem primeru zaupanje javnosti. Le kdo si bo prostovoljno namestil tako občutljivo aplikacijo, ki je bila zasnovana v zaprtem krogu? To bi bilo vprašljivo že, če bi imeli normalno vlado ...