Agrument

Peter Buttigieg je star 37 let, šolan tako na Harvardu kot Oxfordu, govori 8 jezikov. Je idealen ameriški zet in idealen kandidat demokratov za predsednika. Je pameten. In ta "pametnost" omogoča elitam, da neenakost zamaskirajo kot meritokracijo. S to retoriko je nekdo uspešen, ker se je veliko učil, ne pa zato, ker se je rodil v zgornjem 0,1 % kapitalizmu naklonjeni družbi. "Tapametni" si zaslužijo več od ostalih. Tovrstna kultura "pametnosti" je družbeni darvinizem za liberale, Davos pa služi kot idealen primer: "brihtne" elite se zberejo in dokazujejo, da lahko rešujejo svet.

Mladi in delavski razred še vedno vidijo svojega zastopnika (odrešitelja) v kandidatih kot je Mayor Pete. Novega Obamo. Fetišiziranje pametnosti deluje sveže in progresivno, a istočasno spodkopava dejansko emancipacijsko politiko.

No, nam se na srečo ni treba ubadati s pastmi meritokracije. Prisegamo na bodisi neškodljive birokrate, malomeščanske poštenjake, insta influenserje ali domoljubne demagoge. 

Nedavno je Gospodarska Zbornica Slovenije (GZS) podjetnikom svetovala, kako lahko znižajo naraščajoče stroške dela zaradi novoletnega povišanja minimalne plače. Nasvet je preprost: delodajalci naj začnejo dodatke izplačevati kot del osnovne plače. Po predlogu GZS bi delodajalci vse trajne dodatke in dodatke za skupno delovno dobo preprosto "prelili" v osnovno plačo in se s tem izognili dvigu plač. Na predlog so se že odzvali nekateri sindikati, ki so delavce opozorili, na kaj naj bodo pozorni ob načrtovanih spremembah.

GZS sicer že od samega začetka opozarja, da naj bi dvig minimalne plače negativno vplival na slovensko gospodarstvo. A navkljub podobnim dvigom v preteklih letih statistični trendi ne potrjujejo katastrofalnih napovedi. Boj za ohranitev statusa quo (čim) nižjih plač je zdaj sicer že del železnega repertoarja GZS. Upajmo, da bodo sindikati tokrat izkoristili priložnost in ob napovedanih klestenjih zmobilizirali čim večje število delavcev!

Medtem, ko se v Hongkongu že skoraj 6 mesecev odvijajo protesti proti kitajski nadvladi, ne smemo pozabiti, da predsednik Xi Jinping že dolgo poskuša z različnimi prijemi (tudi z vplivanjem na medije in izobraževalne sisteme) povečati globalni vpliv svoje države.

Leta 2000, ko je Kitajska vstopila v WTO, je ameriški predsednik Clinton napovedal, da bo odprto trgovanje približalo Kitajsko zahodnim vrednotam. Izkazalo se je, da razkorak med "Zahodom" in "Vzhodom" sploh ni tako velik: najpomembnejša "zahodna vrednota" je kapitalizem, na katerem sloni neizprosni ekonomski sistem te "komunistične" velesile. 

Kitajska danes bolj kot z neposredno politiko na svet vpliva s trgovino in ekonomskimi povezavami. To lahko opazimo tudi v zabavni industriji. Dostop do milijarde potrošnikov prepriča prenekaterega založnika, da posluje v skladu s pravili, ki jih je postavila kitajska oblast – od filmov in video iger do stripov ter aplikacij, nič ni varno pred dolgo roko Jinpingove cenzure.

Da smo sredi podnebne krize, ni nič novega. V začetku novembra je 11 000 znanstvenikov opozorilo, da bodo klimatske spremembe povzročile nepredstavljivo trpljenje, pred nekaj dnevi pa je celo Jeremy Clarkson priznal, da globalno segrevanje obstaja. No, in včeraj je Evropski parlament sprejel resolucijo o razglasitvi podnebnih in okoljskih izrednih razmer. Razglasitev krize je simbolična in bo povzročila spremembe le, če bo vodila k takojšnjim in odločnim ukrepom!

Pri nas razglasitev podnebne krize še čakamo. Takšna politična zaveza bi pomenila pomemben vzvod pritiska na mizerno državno politiko glede podnebnih sprememb. Ne pozabimo, da je Evropska podnebna fundacija osnutek nacionalnega energetsko-podnebnega načrta ocenila kot najslabši (!) v EU.

Podnebna kriza nam grozi kljub ignorantski politiki in lastnemu zatiskanju oči. Doslej nas je manj kot 10 000 podpisalo poziv vladi, da podnebne spremembe prepozna kot nacionalno krizo. Odpri oči, prispevaj svoj podpis tudi ti!

Ne le v ZDA, tudi pri nas upada število brezposelnih oseb. In ne le v ZDA, tudi pri nas se politika trka po prsih s tem dejstvom. ZDA so dosegle najnižo točko brezposelnosti v zadnjih 70 letih, mi pa smo se vrnili v čas tik pred krizo, torej dobrih deset let v preteklost, in se bližamo najnižji stopnji brezposelnosti v kratki zgodovini države, tj. 4,1 %.

Imeti delo je seveda pomembno, a vseeno je potrebno storiti korak naprej. Ne smemo pristati na golo preživetje; prizadevati si je treba za spremembe ekonomskega sistema v smeri, da bomo lahko opravljali izpolnjujoče, konstruktivno in družbi koristno delo, zanj pa prejemali pošteno plačilo. Jebeš šiht, če je ta ponižujoč, minimalno plačan in pogosto škodljiv za zdravje. Ponavadi smo na seznam bolezni Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) pozorni, kadar se ta skrajša, kot se je recimo lani na račun transseksualizma, a pozor – od letos ta uradno prepoznava katastrofalne učinke sindroma izgorelosti na delovnem mestu.