Agrument

Preteklega leta niso zaznamovali le visoke temperature in ekstremni vremenski pojavi, pač pa tudi obsežni požari v naravi. Tudi pri nas; z grozo smo spremljali največji požar v zgodovini države.

Požari v naravi so hkrati vzrok in posledica katastrofalnih podnebnih sprememb. Podatki evropskega programa za spremljanje atmosfere Kopernikus kažejo, da so požari v naravi leta 2021 proizvedli skoraj 150 % več emisij kot vsa (ostala) fosilna goriva skupaj. Lani gotovo ni bilo nič bolje, prej obratno: na Hrvaškem je zgorelo skoraj 33.000 hektarjev, dvakrat več od letnega povprečja, v Franciji več kot 66.000 hektarjev, štirikrat več od letnega povprečja, v Španiji več kot 306.000 hektarjev, trikrat več od letnega povprečja. Gorelo je tudi drugod: v obeh Amerikah, v Afriki, Aziji in Avstraliji, celo na Arktiki. 

Edini del Zemlje, ki ne pozna požarov v naravi (pozna pa tiste, ki jih povzroči človek), je Antarktika, a ker se hitro segreva, lahko v prihodnosti zagori tudi tam, kjer je zdaj samo led.

Medtem ko v Severni Ameriki še odpravljajo posledice katastrofalnega snežnega neurja, v katerem so se temperature spustile tudi do minus 45 stopinj Celzija, lahko v večjem delu Evrope zimo preživljamo v kratkih rokavih. Pri nas smo novo leto pričakali ob rekordnih temperaturah, ki so se povzpele tudi nad 15 stopinj, v Švici pa so te dni izmerili najvišje januarske temperature severno od Alp doslej.

Zaradi podnebnih sprememb so zime vse toplejše, kar poleg ekstremnih vremenskih pojavov prinaša tudi mnoge druge negativne posledice. Pomanjkanje snega lahko vodi v daljša sušna obdobja poleti, višje temperature škodijo rastlinam, ki potrebujejo zimsko mirovanje, prizadenejo pa jih lahko še morebitne kasnejše pozebe. Seveda otoplitve vplivajo tudi na spremenjeno obnašanje živali.

Tako doma kot v tujini še vedno obstajajo številni zanikovalci podnebne krize, odločevalci pa bolj kot resnemu iskanju rešitev čas posvečajo besedičenju. Tudi v 2023 moramo zato od njih zahtevati ukrepanje!

Oglaševanje je ena od največjih svetovnih industrij, v kateri se vsako leto obrne več sto milijard evrov. Ostra konkurenca podjetja sili v iskanje novih poti do kupcev, pri tem pa jih zavira omejeno število možnih oglaševalskih platform.

Ena od potencianih alternativ se skriva na nebu. Strošek oglasa, ki bi ga na nebu prikazali s pomočjo satelitov, naj bi znašal približno 65 milijonov dolarjev, oglaševalec pa bi imel od kampanje več kot 100 milijonov dolarjev dobička.

Še cenejša in realnejša možnost bi bila uporaba tehnologije brezpilotnih letalnikov, s katerimi je že zdaj mogoče na nebu prikazati neverjetne prizore.

Seveda pa se poraja vprašanje, kako dolgo in kako trmasto bi se tovrstnemu posegu v naravo upirali zakonodajalci. Če se nam res obeta ta distopična verzija poznokapitalistične prihodnosti, jo moramo po najboljših močeh poskusiti preprečiti. Medtem pa se poslužimo nasveta, ki smo se ga naposlušali v zadnjih letih; uživajmo (v relativno neonesnaženem nebu), dokler lahko.

Obdobje ob koncu leta številni izkoristijo za oddih od vsakodnevnih obveznosti in se odpravijo "na lepše", ob tem pa pogosto posežejo po prevoznih sredstvih, ki neproporcionalno onesnažujejo naš planet.

Nekateri se v svoji nadutosti in privilegirani zaslepljenosti niti ne zavedajo, da bi lahko z javnim prevozom prispeli na cilj celo hitreje kot z zasebnim letalom. Pri čemer pa vsak let proizvede enako količino ogljičnih izpustov kot povprečen človek v letu ali dveh.

V nekaterih državah so se zato že pojavile pobude za omejitev uporabe ali celo odpravo zasebnih letal. Skrajno sprevržno je, da bogataši na lastno pest in na škodo vseh v ozračje izpuščajo tako velike količine toplogrednih plinov ter poglabljajo podnebno krizo. 

Prepoved uporabe zasebnih letal bi morala biti ena prvih potez vsake družbe, ki misli resno, ko reče, da želi zmanjšati ogljični odtis. Za bolj trajnosten transport vseh nas, slehernikov, pa so seveda še posebej nujne investicije v javni prevoz.

Če se ob rastočem številu veganskih izdelkov v trgovinah, brezmesnih restavracij in frendov veganov tudi sam_a poigravaš z mislijo o presedlanju na rastlinsko prehrano – bodisi za zdravje, živali ali planet –  ni boljše priložnosti za začetek, kot je teden, ki prihaja.

Z novim letom namreč hkrati vstopamo v Veganuary, že deseti veganski januar zapored, ki se je v 2014 začel s pozivom britanske neprofitne organizacije k 31-dnevnemu veganskemu izzivu. Skozi leta je zrasel v razširjeno tradicijo rastočega gibanja, ki je samo lani pritegnila k sodelovanju več kot 620 000 ljudi iz več kot 200 držav.

Pri nas veganski izziv organizira Slovensko vegansko društvo, poleg dnevne doze receptov na mejl pa nudi tudi mrežo mentorjev za pomoč pri ustreznem dnevnem vnosu beljakovin. Z obilico podpore tako ni boljšega načina, da se prešvercaš čez novoletne zaobljube po liniji najmanjšega odpora, podpreš svojo telovadno rutino še s tisto na krožniku, sproti pa rešiš še kravo ali dve. Pa dober tek!