Agrument

To, da v Sloveniji ne znamo, ne zmoremo in nočemo zagotoviti izvrševanja volilne pravice vsem, ki bodo zboleli po 20. aprilu, je simptomatično. Kot vlada tudi ni znala izkoristiti poletja 2020, da bi preprečili jesensko zaprtje šol, in kot koronavirus še danes hromi osnovno in preventivno zdravstveno oskrbo. 

DVK na to, da oboleli s kovidom ne bodo mogli voliti, odgovarja, da je “na vseh volitvah določeno število tistih volivk in volivcev, ki se volitev ne morejo udeležiti”. To seveda drži, vendar je izjava pri nekaj več kot 2500 pozitivnih osebah na dan izjemno cinična. Poleg tega nas jeseni čaka še dvoje volitev in verjetno tudi veliko višje število okuženih. Medtem so od začetka pandemije na Nizozemskem, Češkem in v Izraelu omogočili glasovanje iz avta, v Veliki Britaniji pa lahko bolni glasujejo preko pooblaščene osebe. 

Če že tistih na položajih moči ne zanima vaša volilna pravica, vsaj sami poskrbite, da boste lahko volili. Razen če zbolite po 20. 4., tokrat res ni izgovorov!

15. marca letos je Tibetanski center za človekove pravice in demokracijo (TCHRD) poročal o samosežigu popularnega tibetanskega pevca Tsewanga Norbuja. Leta 2017 je bil Norbu, takrat star 21 let, v kitajskem televizijskem šovu, podobnem bitki talentov, eden od devetih finalistov. Znan je bil kot skladatelj mnogih lastnih hitov (npr. Tsampa), vendar v zgodovino odhaja zapisan kot 158. (znani) Tibetanec, ki se je iz protesta proti kitajski vladi samosežgal. TCHRD poroča, da so v trenutku po Norbujevem samosežigu kitajske varnostne sile "skočile v akcijo" in pevca odnesle z mesta sežiga. Umrl je nekaj dni kasneje.

Zaradi stroge kitajske cenzure je nemogoče pridobiti fotografije ali videoposnetke dogodka, pevčeva Weibo stran pa gosti obvestilo: "Uporabnik je trenutno prepovedan zaradi kršitev relevantnih zakonov in regulacij."

Samosežig mladega Tibetanca, "ki je imel vse", pa postavlja kitajske izjave, ki za samosežige krivijo individualne psihološke težave in revščino, na laž.

Po dveh letih nemogočih pogojev dela ponovno obratujejo kulturna prizorišča – v polni zasedenosti. Pandemija je bila kriva za odpoved marsikaterega koncerta, za spletna koncertiranja in obvezno vzdrževanje razdalje. Ne le, da so bili tovrstni koncerti finančno nevzdržni, tudi prave atmosfere se ni dalo pričarati. Če so na odrih med pandemijo prednjačili slovenski izvajalci, pa so se zdaj na naše odre začeli vračati tudi tuji glasbeniki.

Dvorane so spet polne, ljudje pojejo, plešejo in dihajo isti zrak. A, ups, covid-19 je še vedno tu in v slabo prezračenih klubih obstaja velika možnost okužbe. Toliko bolj, ker je večina naveličana mask in ukrepov. Nemogoče je živeti v nenehnem strahu pred bližino. Potrebujemo druženje v skupnih prostorih. Potrebujemo sproščene in evforične trenutke (začasne) skupnosti. Potrebujemo ples v ritmu revolucije, kajti brez plesa je ta nesmiselna. Vseeno pa ne polivaj piva in ne kašljaj v soseda, prosim.

Lani je inflacija znašala 4,9 %, kar je največ po letu 2008. Povprečen Slovenec si lahko torej z isto količino denarja privošči skoraj 5 % manj kot leto prej, pri čemer napovedi tudi za letos kažejo slabo. 

S problemom se sooča ves svet, saj naj bi bila visoka inflacija posledica vojne v Ukrajini in ekonomske nestabilnosti zaradi pandemije. Pri tem številni ekonomisti in mediji pozabljajo še na dva pomembna vzroka, in sicer pohlep korporacij in najemodajalcev.

Največje svetovne korporacije so v letu 2021 dosegle rekordne dobičke in direktorjem izplačevale ogromne bonuse, a zdaj vseeno povečujejo cene svojih izdelkov in storitev ter tako na prikrit način služijo na plečih prebivalstva. Trenutno negotovost izkoriščajo tudi najemodajalci, ki brez večjih razlogov višajo cene najemnin.

Visoka inflacija bo ostala in mogoče vodila v gospodarsko krizo. Korporacije in najemodajalci jo lahko omejijo na zmerni ravni, a postavlja se vprašanje, če bodo to tudi storili.

Svet trenutno pestijo številne krize – od podnebnega segrevanja do še vedno trajajoče pandemije, nenazadnje pa smo priča tudi številnim vojnam, ki jih v diplomatskem jeziku sicer označujejo za oborožene konflikte.

Prav vojne so poleg izgube življenj in doprinosa k okoljski krizi glavni krivec tudi za uničevanje bivališč ljudi in živali ter poglavitni razlog za izginjanje kulturne dediščine. Spomnimo se zgolj barbarskega uničevanja spomenikov v sirski Palmiri, podobno usodo pa so doživeli tudi številni drugi kulturni spomeniki.

Vojna vihra v Ukrajini poleg napadov na nedolžne ljudi ogroža tudi številne pomembne objekte kulturne dediščine, ki bodo morda za vselej izginili. A s pomočjo digitalnih arhivov bi lahko že danes vsaj virtualno zaščitili kulturno dediščino. Tako je na primer ameriški tehnološki gigant Google poskrbel za ohranjanje malijske dediščine, ki vključuje tudi več kot 40.000 timbuktujskih rokopisov. Naša dolžnost je, da takšna bogastva zaščitimo pred vojnami in nesrečami.