Agrument

Medtem ko ste pravkar prebrali še eno generično novoletno voščilo in v hladilniku hladite penino, vas v spodnjih vrsticah čaka zadnji agrument tega leta, ki se lahko bere tudi kot voščilo. Kot voščilo za umiritev konfliktov, ki jih v imenu gospodarskih interesov vodijo do zob oborožene sile. Na plečih in življenjih ljudi pa gospodarske elite kujejo dobičke.

Zaradi podnebnih sprememb je čedalje večja tudi pojavnost ekstremnih vremenskih pojavov, ti pa seveda ogrožajo življenja ljudi in živali. Če oba faktorja pomnožimo, lahko kaj kmalu ugotovimo, da se število ljudi, ki potrebujejo humanitarno pomoč, naglo veča. Samo v Somaliji se bo v prihajajočem letu delež povečal za skoraj tretjino, tudi v Sloveniji pa se ljudje soočajo z revščino in pomanjkanjem.

Potreben bo bolj aktiven in angažiran pristop k naslavljanju problemov. S spremembami na bolje lahko začnemo že doma, saj nas kmalu čaka troje volitev, na katerih lahko pokažemo, v kakšnem svetu želimo živeti. Naj se sliši glas ljudstva.

Jutrišnje praznovanje prehoda v novo leto bo zaradi omikrona mirnejše kot običajno. Javnih praznovanj ne bo, doma pa se lahko, kot že za božič, družimo osebe iz največ treh gospodinjstev.

Sicer pa so veljavni vladni ukrepi podobno konfuzni, kot smo vajeni še iz časov policijske ure in prepovedi prehajanja občinskih mej. Denimo: ne glede na morebitno izpolnjevanje pogoja PCT se niti doma niti v naravi ne smemo družiti z ljudmi, ki niso iz našega gospodinjstva. Ob izpolnjevanju pogoja PCT pa lahko z njimi popijemo pijačo ali pojemo večerjo v gostinskem obratu. Ampak le, če bomo sedeli. Dovoljeni so celo protesti. Ampak le, če so prijavljeni, pri čemer je dolžnost organizatorja, da preverja izpolnjevanje pogoja PCT.

Vladnih nebuloz se je v času (ne)razglašene epidemije nabralo že toliko, da jim nihče več ne posveča pozornosti. Itak ni dovolj inšpektorjev, ki bi preverjali spoštovanje pravil, prav tako pa policija ne sme vstopiti v naš dom, da bi preverila, ali nimamo morda kakega obiska.

Kako dolgo si želite živeti? Večno življenje je od nekdaj eno glavnih vprašanj umetnosti, vere, da ne rečemo kulture v celoti. Teorija upravljanja groze namreč trdi celo, da je zavedanje lastne minljivosti poglavitno gonilo človeškega obnašanja – s tem pa družbenega razvoja naše vrste skozi tisočletja.

Ne preseneča torej, da se z iskanjem ključa nesmrtnosti trenutno ukvarja cel kup institucij in start-up podjetij. V enem zadnjih dognanj so japonski znanstveniki razvili cepivo, ki v miših pomaga odstranjevati “ostarele celice”, s tem pa utegne biti uporabno pri zdravljenju s staranjem povezanih bolezni.

Nejasno je, ali lahko nesmrtnost kadarkoli dosežemo – pa vendar vemo, kdo bi se teh tehnologij najprej in najbolje poslužil. Tisti, ki že danes živijo dlje: bogati. Seveda so prav najbogatejši tudi tisti, ki raziskave glede podaljševanja življenja aktivno spodbujajo. Kaj drugega pričakovati od nekoga, ki si je nakopičil premoženje, s katerim bi lahko živel nešteto običajnih življenj?

Odmevna zmaga Gabriela Borića v Čilu je pomembna tudi za globalno levico. Po kolapsu grške Sirize bo neoliberalizem ponovno dobil častivrednega nasprotnika, ki se bo poskušal v najbolj razviti južnoameriški državi postaviti po robu zgrešenim idejam, ki so v štiridesetih letih pustošenja pripeljale do nevzdržne neenakosti.

Vzpodbudno je, da Borić ne bo postal najmlajši in najbolj progresiven čilski predsednik po Allendeju po naključju. Njegova zmaga je namreč kulminacija skoraj dve leti trajajočih protestov in družbenih vrenj. Da si Čilenci res želijo konkretnih sprememb, so pokazali tudi z odločitvijo o pisanju nove ustave.

Edinstvena priložnost pa je seveda tudi velik izziv, saj kapital ne bo mirno dopustil, da Čile postane svetilnik demokratičnega socializma. Če bi bil še živ, bi bil Mark Fisher gotovo navdušen, da njihov nov predsednik citira njegova dela. Fisher je v Čilu ravno zaradi njegove unikatne zgodovine videl potencial za preboj postkapitalistične družbene zavesti.

Naši predstavniki oblasti mnogokrat leporečijo o dialogu in enotnosti, v isti sapi pa iz partikularnih in pritlehnih vzgibov vnašajo razdor med nas. Da le ostanejo na oblasti, so pripravljeni storiti vse; integriteta se je umaknila pohlepu, kolektivizem individualizmu.

Po mnenju turške novinarke in pisateljice Ece Temelkuran moramo na novo osmisliti solidarnost, saj smo zaradi umetno ustvarjene polarizacije izgubili voljo do skupnostnega življenja, ki predstavlja steber vsake družbe. V spomin si moramo priklicati motivacijske skupnostne momente, kjer smo bili mi in naš glas pomembni ter smo se skupaj lahko uprli škodljivim politikam, kot je bila npr. novela zakona o vodi.  

Javnomnenjske raziskave kažejo, da delo vlade kot neuspešno ocenjujeta dobri dve tretjini vprašanih, a kljub temu ostajamo sužnji politikov brez legitimnosti. Če si drznimo verjeti v boljšo prihodnost, lahko tudi storimo vse, kar je v naši moči, da jo bomo dosegli. Z apatijo in črnogledostjo bomo le ostali, kjer smo.