Agrument

Te dni mineva 7 let odkar je po spletu zaokrožila Zlovenija – spletna stran, ki je javnost šokirala z izborom sovražnih izjav posameznikov na družbenih omrežjih, povezanih s takratno begunsko krizo. Danes, ko hitimo z obsojanjem nasilja, ki se fizično manifestira v družbi, se sovražnim izjavam sploh ne čudimo več. Vsak, ki je vsaj nekaj minut preživel med komentarji novičarski portalov in objav na družbenih omrežjih, dobro ve, da je naša družba dodobra prežeta s sovraštvom.

Vlada zato napoveduje vojno proti sovražnemu govoru. A skrb ostaja, da bodo napori zgolj blažili simptome, pri tem pa podžigali absolutiste svobode govora z jamranjem o cenzuri, namesto da bi odgovornost iskali pri družbenih omrežjih. Ta v gonji za profitom z algoritmi in mehanizmi igrifikacije pridno izrabljajo naša nizkotna čustva.

V času, ko eden najbogatejših zemljanov prevzema omrežje Twitter predvsem z namenom, da še bolj liberalizira že tako strupeno retoriko, ki ga poganja, bi bilo to še posebej pomembno.

V zadnjih mesecih so Poljska, Španija in Nizozemska naznanile izstop iz Pogodbe o energetski listini (ECT). Infrastrukturni minister Bojan Kumer je možnost, da iz sporazuma izstopi tudi Slovenija, zaenkrat ovrednotil kot “verjetno”.

ECT je mednarodni sporazum, ki vlagateljem v energetskem sektorju omogoča, da tožijo države zaradi njihovih podnebnih politik, ki jih ovirajo pri ustvarjanju dobička. Podjetje Ascent Resources je tako v Petišovcih napovedalo pridobivanje plina s "frackingom", a je ARSO odredila predhodno presojo vplivov na okolje. Podjetje je ob tem svojo izgubo ocenilo na 120 milijonov, kasneje pa na kar 500 milijonov evrov, denar pa bi lahko od Slovenije terjalo ravno zaradi članstva Slovenije v ECT.

Izstop iz ECT sicer ni enostaven. Med drugim interese investitorjev še 20 let po izstopu države ščiti "zombi klavzula", kot so jo poimenovali aktivisti. Upamo torej lahko, da se bo ministrov "verjetno" čim prej pretopil v "zagotovo".

Živimo v svetu, kjer nas na vsakem koraku čaka nova katastrofa, povsod lahko najdemo razlog za preplah. V poplavi informacij, ki jih na naše ekrane naplavlja splet, je katastrofiziranje edini način, da je sporočilo videno in slišano. Če bi nam bil problem globalnega segrevanja predstavljen manj apokaliptično, bi se verjetno z njim ukvarjali še manj.

Kljub temu ali pa prav zato, ker je podnebna kriza nadvse resna grožnja za obstoj biotske raznovrstnosti, jo je treba reševati umirjeno in s trezno glavo. Paničarjenje lahko vse skupaj le še poslabša, saj vodi v anksioznost, občutek nemoči in depresijo, ki gotovo ne pripomorejo k iskanju konstruktivnih rešitev.

Za pomirjanje pesimistične črnogledosti in panike nam farmacevtska industrija predpisuje pomirjevala in nas dodatno pasivizira pri iskanju na optimizmu utemeljenih rešitev. Namesto da torej nemočno vijemo roke nad situacijo, storimo nekaj zase in za celotno družbo ter proaktivno pristopimo k težavam lokalne in globalne skupnosti.

Mnogi mesojedci so zaščitniški do forme in poimenovanja izdelkov. Nikakor ne morejo razumeti, zakaj bi sojinim nadomestkom rekli čevapčiči ali hrenovke, napitku iz oreščkov mleko, pripravku iz ajde pa veganska salama.

Tako je Francija poleti sprejela zakon, ki prepoveduje rabo besed, kot so "zrezek", "klobasa" in "slanina" za brezmesne izdelke. V Kanadi velja, da je mleko "pridobljeno iz mlečnih žlez". Sodne bitke za ekskluzivno pravico do rabe okusnih besed mesnopredelovalna industrija dobiva tudi v mnogih ameriških zveznih državah.

Ob znanstvenem konsenzu glede resnosti podnebne krize, pri kateri pogubno vlogo igra tudi živinoreja, in ob trpljenju živali v kapitalistični mesnopredelovalni industriji, se pretvarjamo, da so naši problemi semantični.

Če smo celo mi nedavno zmogli družino onkraj njene tradicionalne vsebine definirati s funkcijo, ki jo opravlja, bi najbrž preživeli tudi, če bi mleko pomenilo tekočino, ki jo damo v kavo, hrenovka pa nekaj, kar pomažemo s kruhom in gorčico.

Za dostojno življenje najemnina ne bi smela presegati 30 %, skupni stanovanjski stroški pa 40 % celotnih dohodkov gospodinjstva. A že bežen pogled na oglase za oddajo stanovanj pokaže, da lahko številni najemniki, sploh tisti v Ljubljani, o takšnih cenah le sanjajo. Oseba z minimalno plačo po tem standardu komaj najde ležišče v večposteljni sobi, težave z iskanjem dostopnega bivališča pa imajo celo tisti s povprečno plačo.

Ker vlade stanovanjske krize tako rekoč ne naslavljajo, nepremičninski in najemni trg delujeta v prid najbogatejših, ki na stanovanja gledajo kot na investicijo. Medtem ko smo priča vedno novim nadstandardnim gradnjam, je na trgu glede na zabeleženo potrebo približno desetkrat premalo javnih neprofitnih stanovanj. 

Zdi se, da tudi trenutna koalicija krize ne jemlje resno, zato se bomo morali najemniki še naprej boriti za svoje pravice. Za začetek zahtevamo več sredstev za področje stanovanjske politike, neposredno pomoč najemnikom in gradnjo novih javnih stanovanj!