Kaj imajo skupnega ZDA, Velika Britanija, Danska, Nizozemska, Japonska, Nova Zelandija, Litva, Kosovo in Kanada? Odločile so se za (žal le diplomatski) bojkot olimpijskih iger v Pekingu.
Kitajska, ki je pri dnu svetovne lestvice svobode medijev – od 180 držav so za njo le Turkmenistan, Severna Koreja in Eritreja – je razmere še zaostrila. Pandemija je priročen izgovor za onemogočanje novinarskega dela in kontroliranje sporočil, ki jih pošiljajo v svet glede, na primer, genocida nad Ujguri, prav tako pa je, kar dobro ve tudi naša vlada, uporabno orodje za prepoved protestov.
Pri nas se o bližajoči se olimpijadi razpravlja predvsem z vidika morebitnih medalj in pomembnosti rednih tekmovalnih ciklov, ki, kot opozarja celo iz naftalina potegnjeni Tona, štejejo več kot politika. Ministrica Kustec v želji po "povezovanju in združevanju" pa najbrž tudi že pakira kovčke. Paradoksalno v tej zgodbi še najbolje izpade antivakser, ki se odreče morebitnemu uspehu, ker v nekaj (ne) verjame.