Agrument

V času vročinskih valov si marsikdo osvežitev poišče ob vodi. Med priljubljenimi destinacijami je tudi Soča, ki obiskovalce privablja s smaragdno barvo. Ker je Posočje v poletnih mesecih zelo obiskano, se nekateri ohladijo kar v Solkanu.

Ta predel reke je v zadnjem letu pogosto polnil medijske članke s tragičnimi vestmi o utopitvah. Pomembno se je zavedati, da ni vsaka voda primerna za kopanje, predvsem pa je problematičen razvoj turizma na neprimernih ali celo nevarnih mestih. Omenjeno območje sodi med slednja, saj se nahaja pod jezom, ki ga že dolga leta upravlja elektrarna. Opozorilne table enostavno niso dovolj, a občina ne zna ali ne želi poiskati rešitev, ki bi poskrbele za varnost.

Še več, zaradi gradnje infrastrukture in podeljevanja dovoljenj območje obiskuje vse več ljudi. Mar res ni mogoče razvijati turizma in obenem skrbeti za varnost? Očitno so za župana in njegove svetovalce ekonomski interesi pomembnejši od človeških življenj.

Olimpijada je v polnem zamahu. Slovenski športniki osvajajo medalje, zgodila so se prva presenečenja, gimnastičarka Simone Biles pa je spodbudila pomembno razpravo o duševnem zdravju tekmovalcev. 

Veseli smo, da se olimpijske igre po napornem letu pandemije sploh odvijajo, kljub temu pa se poraja vprašanje, ali jih, vsaj v formatu, kot ga poznamo, res potrebujemo? Japonci so bili vnaprej nenaklonjeni igram v Tokiu. Dejstvo je, da lahko nizka precepljenost lokalnega prebivalstva in športnikov povzroči izbruhe bolezni.

Izkušnje kažejo, da organizacija olimpijade ponavadi preseže načrtovan proračun, dolgoročna donosnost se brez strategije ne obnese, domove najrevnejših prebivalcev pa izpodrinejo luksuzne novogradnje. Brez gledalcev bo letos še težje pokriti stroške.

Antični sporazum o olimpijskem premirju ne velja več, povprečen človek od OI dobi dva tedna televizijskega gladiatorstva, milijonom lokalnih prebivalcev pa OI dejansko spremenijo življenja – največkrat na slabše.

Shell je napovedal posebno pošiljko plina, pridobljenega s frakingom, v Evropo, kar samo po sebi ni nič posebnega, vendar pa je bila pošiljka označena kot “ogljično nevtralna”. Kako je nekaj takega mogoče? Z računovodskimi triki, ki na papirju "nevtralizirajo" emisije s t. i. ogljičnimi krediti. 

Številna podjetja, ki onesnažujejo planet s fosilnimi gorivi, so se zavezala k doseganju ogljične nevtralnosti, a pogosto gre bolj za upravljanje z javno podobo kot resne obljube. Čeprav tako vlade kot podjetja sprejemajo vedno več okoljskih in socialnih politik ter praks dobrega upravljanja, pa črn scenarij o kolapsu civilizacije kot posledici industrijske rasti, ki ga je že leta 1972 napovedala MIT-ova študija, deluje neizbežno. 

Sploh zato, ker podjetja, kot je Shell, hkrati obljubljajo ogljično nevtralnost in načrtujejo rast poslovanja s fosilnimi gorivi. Časa za ukinitev kompleksnih shem za izračune ogljične nevtralnosti, ki korporativnim onesnaževalcem omogočajo "izbris" emisij, zmanjkuje.

Da si oblast prisvaja dosežke športnikov, ni nič novega. Politiki z obeh ideoloških polov so od nekdaj radi zraven, ko padajo medalje. Če jim to ne uspe, pa svoj lonček pristavijo s čestitkami na družbenih omrežjih.

A namen teh vrstic ni zgražanje nad tovrstnim oportunizmom – le komentar, kako šarlatansko to počne Janševa vlada. Bloger Had je pred dnevi opazil, da je čestitka Tadeju Pogačarju na uradnem vladnem Twitter kanalu vključevala fotografijo, na kateri je športnik oblečen v klubski dres namesto v reprezentančnega. To pa ni edini tovrsten primer: tudi včerajšnja čestitka Benjaminu Savšku vsebuje s Facebooka pobrano fotko, ki sploh ni bila posneta v Tokiu.

S podobno amaterskimi praksami vladni profil sicer postreže tudi pri drugih temah: novinarsko konferenco ministra za zdravje so denimo opremili z zajemom zaslona. Glede na siceršnji nivo komuniciranja nas taka šlamparija niti ne preseneča. A važno, da se ve, da oni ne potrebujejo storitev STA!

Politika se na podnebne spremembe odziva z mednarodnimi okoljskimi konferencami, kjer so usta polna lepih besed, in s strategijami, ki se jih potem nihče ne drži. Greta Thunberg je na Austrian World Summit v svojem odzivu politike odkrito označila za igralce, ki se zgolj pretvarjajo, da jim je mar.

Zadnji dokaz takšnega flagrantnega dvoličnega obnašanja nam je pokazala britanska vlada. Leta 2019 je prva na svetu razglasila podnebno urgenco in se zavezala k ničelnim izpustom do 2050. Letos bo v Glasgowu gostila konferenco ZN COP26, katere cilj je zagotoviti ničelne globalne izpuste do sredine stoletja. Po drugi strani pa vladni ministri trenutno razmišljajo o prižigu zelene luči za novo naftno in plinsko ploščad Cambo v Severnem morju, ki bi do leta 2050 počrpala do 170 milijonov sodčkov.

Takšna dvoličnost je še dodaten znak, da politiki ne gre zaupati, ko gre za okolje. Le s pritiski civilne družbe in konstantnim nadzorom lahko zagotovimo, da se bo dejansko kaj spremenilo!