Agrument

Jutrišnje praznovanje prehoda v novo leto bo zaradi omikrona mirnejše kot običajno. Javnih praznovanj ne bo, doma pa se lahko, kot že za božič, družimo osebe iz največ treh gospodinjstev.

Sicer pa so veljavni vladni ukrepi podobno konfuzni, kot smo vajeni še iz časov policijske ure in prepovedi prehajanja občinskih mej. Denimo: ne glede na morebitno izpolnjevanje pogoja PCT se niti doma niti v naravi ne smemo družiti z ljudmi, ki niso iz našega gospodinjstva. Ob izpolnjevanju pogoja PCT pa lahko z njimi popijemo pijačo ali pojemo večerjo v gostinskem obratu. Ampak le, če bomo sedeli. Dovoljeni so celo protesti. Ampak le, če so prijavljeni, pri čemer je dolžnost organizatorja, da preverja izpolnjevanje pogoja PCT.

Vladnih nebuloz se je v času (ne)razglašene epidemije nabralo že toliko, da jim nihče več ne posveča pozornosti. Itak ni dovolj inšpektorjev, ki bi preverjali spoštovanje pravil, prav tako pa policija ne sme vstopiti v naš dom, da bi preverila, ali nimamo morda kakega obiska.

Kako dolgo si želite živeti? Večno življenje je od nekdaj eno glavnih vprašanj umetnosti, vere, da ne rečemo kulture v celoti. Teorija upravljanja groze namreč trdi celo, da je zavedanje lastne minljivosti poglavitno gonilo človeškega obnašanja – s tem pa družbenega razvoja naše vrste skozi tisočletja.

Ne preseneča torej, da se z iskanjem ključa nesmrtnosti trenutno ukvarja cel kup institucij in start-up podjetij. V enem zadnjih dognanj so japonski znanstveniki razvili cepivo, ki v miših pomaga odstranjevati “ostarele celice”, s tem pa utegne biti uporabno pri zdravljenju s staranjem povezanih bolezni.

Nejasno je, ali lahko nesmrtnost kadarkoli dosežemo – pa vendar vemo, kdo bi se teh tehnologij najprej in najbolje poslužil. Tisti, ki že danes živijo dlje: bogati. Seveda so prav najbogatejši tudi tisti, ki raziskave glede podaljševanja življenja aktivno spodbujajo. Kaj drugega pričakovati od nekoga, ki si je nakopičil premoženje, s katerim bi lahko živel nešteto običajnih življenj?

Odmevna zmaga Gabriela Borića v Čilu je pomembna tudi za globalno levico. Po kolapsu grške Sirize bo neoliberalizem ponovno dobil častivrednega nasprotnika, ki se bo poskušal v najbolj razviti južnoameriški državi postaviti po robu zgrešenim idejam, ki so v štiridesetih letih pustošenja pripeljale do nevzdržne neenakosti.

Vzpodbudno je, da Borić ne bo postal najmlajši in najbolj progresiven čilski predsednik po Allendeju po naključju. Njegova zmaga je namreč kulminacija skoraj dve leti trajajočih protestov in družbenih vrenj. Da si Čilenci res želijo konkretnih sprememb, so pokazali tudi z odločitvijo o pisanju nove ustave.

Edinstvena priložnost pa je seveda tudi velik izziv, saj kapital ne bo mirno dopustil, da Čile postane svetilnik demokratičnega socializma. Če bi bil še živ, bi bil Mark Fisher gotovo navdušen, da njihov nov predsednik citira njegova dela. Fisher je v Čilu ravno zaradi njegove unikatne zgodovine videl potencial za preboj postkapitalistične družbene zavesti.

Naši predstavniki oblasti mnogokrat leporečijo o dialogu in enotnosti, v isti sapi pa iz partikularnih in pritlehnih vzgibov vnašajo razdor med nas. Da le ostanejo na oblasti, so pripravljeni storiti vse; integriteta se je umaknila pohlepu, kolektivizem individualizmu.

Po mnenju turške novinarke in pisateljice Ece Temelkuran moramo na novo osmisliti solidarnost, saj smo zaradi umetno ustvarjene polarizacije izgubili voljo do skupnostnega življenja, ki predstavlja steber vsake družbe. V spomin si moramo priklicati motivacijske skupnostne momente, kjer smo bili mi in naš glas pomembni ter smo se skupaj lahko uprli škodljivim politikam, kot je bila npr. novela zakona o vodi.  

Javnomnenjske raziskave kažejo, da delo vlade kot neuspešno ocenjujeta dobri dve tretjini vprašanih, a kljub temu ostajamo sužnji politikov brez legitimnosti. Če si drznimo verjeti v boljšo prihodnost, lahko tudi storimo vse, kar je v naši moči, da jo bomo dosegli. Z apatijo in črnogledostjo bomo le ostali, kjer smo.

Božič je eden največjih, če ne največji krščanski praznik, ki obeležuje Jezusovo rojstvo, a morda je še bolj kot to – družinski praznik. Ne glede na to, ali smo religiozni ali ne, se za božič odpravimo domov, se obkrožimo z bližnjimi, se obdarujemo in praznično pogostimo.

Hkrati je božič vsako leto tudi priložnost in opomin, da preštejemo svoje blagoslove in privilegije ter sočustvujemo s tistimi, ki imajo manj sreče. Božični čas ne prinaša le zapravljanja denarja v trgovinah, ampak tudi njegovo porabo za dobrodelne namene in akcije. 

Gre za tipičen slovenski kavelj 22: solidarnost in pomoč sta ganljivi in inspirativni, dejstvo, da pa se mora vedno več ljudi zanašati nanju, pa nadvse problematično. Nevladne organizacije pogosto opravljajo delo državnih institucij, ljudje z donacijami lastnih sredstev pa predstavljajo neke vrste socialni korektiv. Nihče ne bi smel biti v situaciji, ko mora biti hvaležen za pomoč pri osnovnem preživetju; slednje bi mu morala zagotoviti socialna država.