Agrument

Podjetje Ticketmaster ima praktično monopol nad prodajo koncertnih vstopnic, zato ob dejanskih cenah zaračunava vse višje pristojbine. To ni novost; legendarna grunge zasedba Pearl Jam se je proti taistemu goljatu borila že sredi devetdesetih. 

S povratkom koncertov po prisilnem pandemičem premoru so s produkcijskimi stroški narasle tudi cene vstopnic. Neodvisno pa je Ticketmaster v očitnem izrazu pohlepa vpeljal “dinamično določanje cen”, ki naj bi odvračalo preprodajalce – v resnici pa bolj navije cene in dobiček podjetja. Oboževalci so ogorčeni, izvajalci opravičujoči – vstopnice za koncert Blink-182 pa vseeno stanejo 250 dolarjev.

Sedaj je na Ticketmaster tapeti še Taylor Swift. Predprodaja vstopnic za njeno prvo turnejo po petih letih se je končala kot fiasko, ko se je kljub obljubam spletna stran pod povpraševanjem sesedla, vstopnice pa romale v roke preprodajalcev. Če nič drugega, je dogodek pritegnil pozornost ameriških zakonodajalcev – vprašanje pa je, kaj sploh lahko ukrenejo.

V EU se vsak delovni dan zaradi smrti na delovnem mestu ne vrne domov dvanajst delavcev. Iz Katarja se jih po koncu gradnje infrastrukture za nogometni mundial ni vrnilo na tisoče. Medtem ko jih organizatorji priznavajo med 400 in 500, je Guardian potrdil 6500 smrti tujih delavcev iz Indije, Pakistana, Nepala, Bangladeša in Šrilanke. Smrti tisočev ostajajo neraziskane, hude kršitve pravic delavcev pa prezrte; od neplačil, dela v ekstremni vročini, nedostojnih življenjskih razmer, do groženj z izgonom iz države v primeru sindikalnega organiziranja.

A za podobne zgodbe sploh ni treba tako daleč. Poleti je Delavska svetovalnica vložila kazensko ovadbo zoper podjetji, ki sta v Hrpeljah zaposlovali tuje delavce in jih silili v 30 ur neprekinjenega dela ter jih obenem nadzorovali preko kamer. Dvanajst indijskih delavcev je spalo v skladišču nad proizvodno halo. Stiske zaradi kršitve osnovnih pravic so v Katarju zasenčili nogometni žarometi, kaj pa je izgovor za takšne stiske pri nas? 

Če so milijarderji prejšnjega tisočletja svojo odgovornost do družbe izražali z gradnjo knjižnic, muzejev in drugih javnih dobrin, se zdi, da so trendi sodobne filantropije usmerjeni drugam. Čeprav naši tehnofevdalni gospodarji obljubljajo razdajanje bogastva, so njihovi projekti precej manj otipljivi.

S spektakularnim propadom kriptoborze FTX je precej obrvi dvignil t. i. "učinkoviti altruizem", katerega privrženec je njen zloglasni ustanovitelj Sam Bankman-Fried. Nova bizarna ideologija, ki se širi med veljaki Silicijeve doline, v svojem jedru zagovarja kopičenje osebnega bogastva, saj naj bi posameznik tako lahko najbolj učinkovito pomagal človeštvu. Po možnosti niti ne tukaj in zdaj, ampak tisoče let v prihodnosti.

Kot nekoč objektivizem Ayn Rand, ki živi v srcu neoliberalizma, so podobne ideje predvsem krinka, s katero si bogati posamezniki čistijo vest, medtem ko poglabljanje neenakosti in nezmožnost reakcije na podnebno krizo potiskajo družbo na rob propada.

V Ljubljani ta teden poteka 38. Slovenski knjižni sejem, najstarejši dogodek v slovenski knjižni industriji.

Knjižni sejem se je s svoje dolgoletne lokacije, iz Cankarjevega doma, letos preselil na Gospodarsko razstavišče. Premik so nekateri razstavljalci pozdravili, saj so v Cankarjevem domu velike založbe razstavljale v svetli in prostorni dvorani, medtem ko so bile manjše potisnjene v manj obiskana preddverja. 

Četudi Gospodarsko razstavišče odpravlja prostorsko hierarhijo med razstavljalci, pa se sejemske izkušnje založb še vedno razlikujejo. Ob izredno visokih najemninah, kjer stene in police obračunavajo posebej, manjše založbe težko upravičijo stroške udeležbe. Nekatere razstavljajo brez luči ali pa ne uporabljajo interneta in elektrike. 

Da največ šteje, kdo ima več, kaže tudi letošnji izbor za naj knjigo sejma, v katerega se je – z dobrimi možnostmi za zmago – uvrstil prvenec avtorja, ki ima največ – Instagram sledilcev.

Musk je kupil Twitter, da bi s političnim uravnoteženjem pomagal človeštvu. Twitter je v zadnjih letih res postal močno polarizirano okolje z malo prostora za konstruktivno komunikacijo, a Musk se je njegove transformacije lotil neuravnoteženo. 

V luči svobode govora se je odločil povrniti sporne profile, kot sta Trump in Tate, ni pa npr. razmišljal o rehabilitaciji DDoSecrets, neprofitne organizacije, ki je s t. i. BlueLeaks veliko pridonesla h gibanju Black Lives Matter. Prav tako Twitter kljub obljubi o omejitvi sovražnega govora ni ustavil širjenja antisemitske karikature Zelenskega s strani ruskih diplomatov, število antisemitskih in ostalih sovražnih čivkov pa je po Muskovem prevzetju poskočilo.

Samooklicani absolutist svobode govora je to povrnil izbranim desnim populistom, znanim po širjenju teorij zarot in sovraštva. Nič ni narobe s tem, da bi bila družbena omrežja prostor za kritično debato, a nadzor ene same osebe, ki »ve, kaj je dobro za vse«, tega gotovo ne bo prinesel.