Agrument

"Trg ne laže," je leta 2015 bruhnil nemški slikar G. Baselitz, "ženske pač ne slikajo zelo dobro." Krožna argumentacija ohranja obstoječe neenakosti: že dejstvo, da neenakost obstaja, je, sploh za tiste, ki od nje profitirajo, dokaz, da je upravičena. Obstoj razlik v plačilu moških in žensk je dokaz razlik v kakovosti njihovega dela, te pa upravičujejo razlike v plačilu.

V umetnosti je neenakost enormna. Jimson Weed/White Flower No 1 G. O'Keefe je najdražja slika ženske umetnice, prodana za več kot 44 milijonov dolarjev. Da Vincijev Salvator Mundi je vreden desetkrat toliko. To plačno razmerje vztraja ne glede na vrednost umetnine: za vsak funt, ki ga zasluži slikar, slikarka dobi 10 penijev. Vrednost umetnine naraste, če je podpisana in je avtor moški, ter pade, če je podpis ženski.

Ljudem je ista slika bolj všeč, če mislijo, da je avtor moški, kot jim tudi glasba zveni bolje, če jo izvaja moški. Ali ženske torej res ne znajo slikati ali se mora kultura naučiti presojati onkraj spola?

Prepričanja, ki so jih začeli razširjati inceli in jih je v mainstream popeljal Jordan Peterson, svoj vrhunec dosegajo z vplivneži t. i. moškosfere. Ti z objavami, oddajami in tečaji prežijo na nesamozavestne moške ter jim prodajajo psevdoznanstvene nasvete o izboljšanju življenja in osvajanju žensk, ki temeljijo na seksizmu in mizoginiji. 

Zaradi svoje šokantnosti se tovrstne vsebine ekspresno širijo po družbenih omrežjih, še posebej TikToku, kjer nagovarjajo zlasti mlajše generacije. Te lahko konstanten tok sovražnih sporočil vodi v nadlegovanje žensk, pogosto pa predstavlja le odskočno desko v fizično nasilje, desni ekstremizem in celo množične pokole.

Če ne bomo začeli naslavljati sistemskih pritiskov, bodo toksični šarlatani še naprej pridobivali občinstvo. Posameznike je namreč lažje prepričati, da so za njihovo življenjsko situacijo in negativno samopodobo krive ženske kot pa cel kup kompleksnih težav, ki so posledica poznega kapitalizma in stigme okoli duševnega zdravja moških.

Italijanski mediji se v zadnjih dneh mrzlično ukvarjajo z razlogi za brutalen in šokanten rasistični umor, ki se je zgodil sredi belega dne. Podobnost z umorom Georga Floyda je velika, a tokrat morilec ne prihaja iz vrst policije.

Kljub temu pa je umor Alika Ogorchukwuje odraz strukturnega rasizma, ki je rak rana (italijanske) družbe. Rasistično motivirani umori so se seveda dogajali že v preteklosti, a dolga leta političnega hujskanja na podlagi ksenofobije in rasizma so vendarle pustila specifično sled: ravnodušnost in apatija mimoidočih snemalcev in občudovalcev sta poleg ran glavna razloga za Ogorchukwujevo smrt. Ti ljudje bi napadenemu človeku gotovo priskočili na pomoč, če bi bil belec.

V Italiji bodo jeseni volitve in po trenutnih napovedih bodo največ glasov prejeli fašisti Giorgie Meloni. Skupaj s Salvinijem sta glavna agitatorja proti kulturi raznolikosti, seveda pa svoje sovraštvo skrivata pod krinko varovanja evropskih in krščanskih vrednot.

Včeraj smo obeležili letošnji dan ekološkega dolga. To pomeni, da smo v prvih 208 dneh leta porabili toliko naravnih virov, kot jih naš planet ustvari v enem letu. Vse, kar bomo letos še porabili, si “izposojamo” od prihodnjih generacij.

Račun bomo prejeli v obliki podnebnih sprememb, ki se že kažejo v obsežnih požarih, vročinskih valovih, dolgotrajnih sušah, močnejših neurjih in drugih naravnih nesrečah. Letošnje poletje je le pokušina prihajajoče podnebne apokalipse.

Apatičnost političnih odločevalcev, ki bi lahko poskrbeli za zmanjšanje porabe naravnih virov, je skladna z logiko sodobnega kapitalizma. Ta krivdo in odgovornost za reševanje problemov vali na pleča posameznikov. S tem individualizira globalen problem, za katerega je odgovorna peščica svetovne populacije.

To pa seveda še ne pomeni, da moramo križem rok čakati na rešitve, ampak jih moramo skupaj iskati, se zanje boriti in jih udejanjati. 

Zaradi Putina je v zraku strah pred jedrsko vojno. To se vidi tudi v porastu iskanja z jedrsko grožnjo povezanih pojmov na Googlu. Resda se Evropa najbrž bolj boji pomanjkanja žita in energentov, tudi Rusi so napovedali, da ne bodo šli čez mejo, ki bi v vojno pahnila ves svet, apokaliptični scenarij pa vneto anticipirajo katastrofični Američani. 

Ti se že skoraj sto let pripravljajo za vse mogoče situacije. Mesto New York je nedavno objavilo video z napotki, kako ravnati v primeru jedrskega napada. Ko je Putin samo omenil jedrsko orožje, je spletni servis NUKEMAP, kjer ljudje lahko preverijo, če bi morebitna eksplozija segla tudi do njihovega doma, kolapsiral pod težo prometa.

Distopične fantazije dodatno podžigajo filmi, TV-serije in industrija videoiger. Nasploh se zdi ameriška kultura prežeta s kultom vojne, ki je zanjo konstitutiven: brez vojne oziroma njene nenehne grožnje Amerike sploh ni. A vojna je nevarna igra, v kateri lahko zmaga le tisti, ki se igri odreče.