Ločnica med delovnim in prostim časom, med javno in zasebno sfero, med domom in službo je le še nostalgičen spomin. Navajeni smo, da nam na telefonih utripajo zahteve delodajalcev, med pandemijo pa, zlasti če lahko delamo od doma, zasebnost izgubljamo na nove in še bolj vsiljive načine.
Če s statusom javne osebe po definiciji pride še nekaj več vdorov v intimo, pa se zdi, da je doba družbenih omrežij javno polastitev vsakdanjega življenja bolj ali manj zanimivih posameznikov redefinirala do novega absurda. O pasteh in temnih plateh zvezdništva se v zadnjih letih vendarle pogovarjamo, popoln molk pa zadeva vprašanje nenehnega dela javnih intelektualcev.
Z redkimi izjemami sicer ne dosegajo takšne publike kot pop zvezde, a odgovornost intelektualcev in civilnodružbenih aktivistov do oblikovanja sporočil je morda še večja. Ni treba biti ravno Miklavž Komelj, da razkuriš splet; dovolj je lahko že, da objaviš sliko mesne večerje, se udeležiš elitističnega dogodka ali pa pozabiš na podčrtaj.