Agrument


Dnevni odzivi, komentarji in pomisleki v 1000 znakih, v katerih gojimo divjo misel kiselkastega okusa. Vsi naši natipki so sveži, pripravljeni po lastni recepturi in ne vsebujejo €-jev. Agrument je kolektiven projekt uredništva z več kot petnajstimi člani.

Razbijte Amazon

Prejšnji teden so ameriški kongresniki zaslišali prve može Appla, Googla in Facebooka, med njimi pa je bil prvič tudi najbogatejši človek na svetu, ustanovitelj in direktor Amazona, Jeff Bezos. 

Bezos, ki je v času pandemije še povečal svoje bajne zaslužke, se je moral zagovarjati predvsem pred očitki o Amazonovem izkrivljanju konkurence in ustvarjanju monopola. Med drugim naj bi tako v podjetju z izkoriščanjem podatkov nekaterih prodajalcev na svoji platformi odkrivali, kateri izdelki so najbolj uspešni in jih nato lansirali pod lastno blagovno znamko, z nizkimi cenami pa izrinjali in prevzemali konkurente.

Na podlagi odgovorov bi lahko sklepali, da se Bezos sploh ne zaveda, kaj se dogaja v njegovem podjetju. To je malo verjetno, saj ravno on preko Amazona zavestno izkorišča tako svojo tržno moč kot zaposlene, da bi si nagrabil nepredstavljivo bogastvo. Zato je skrajni čas, da politika poskrbi za ustrezno regulacijo Amazona, saj nobena korporacija ne bi smela imeti toliko moči!


Naroči se na objave! Želim, da mi sveže spisan agrument dostavite na mejl!
RSS

Abecedarij svobode govora: javnost

Za Hobbesa je javnost telo, glava pa kralj. Locke izpostavi pomembnost javnega mnenja. Rousseau doda, da je pritisk slednjega tako močan, da se mu mora ukloniti vsak družbeni podsistem. Mill se že ustraši tiranije večine.

Skozi zgodovino je javnost kot legitimen vir avtoritete nadomestila kralja. To sta zaznamovala dva momenta, povezana s svobodo govora: pravica do oblikovanja in izražanja (političnih) stališč ter uveljavljanje politične volje na volitvah.

V 20. stoletju emancipatorna gibanja problematizirajo sestavo javnosti. Začne se nivelizacija razlik, ki pa bolj kot k enakopravnosti manjšin prispeva k brezpravnosti vseh: javnost izgubi politični naboj in se preda čarom potrošne kulture. Pred skoraj sto leti se v kolaboraciji med politiko in ekonomijo razvijejo raziskave javnega mnenja, ter, opozori Habermas, upravljanje z njim. 

Javnost ni naravni fenomen, ampak ideja. Kot taka je predmet interpretacije in manipulacije, njena svoboda govora pa je le svoboda praznega govoričenja.


The Biggest Loser

Boris Johnson je v ponedeljek objavil napovednik za nov britanski resničnostni šov. Če so zadnja štiri leta Britanci izstopali iz EU, bodo tokrat hujšali. Po vladnih podatkih naj bi bilo v državi kar 63 % odraslih nad mejo zdrave teže, vsak peti otrok pa je debel. V socialno ogroženih območjih pa je verjetnost za debelost med mladostniki kar dvakrat večja.

Johnsonov plan bi lahko z veseljem sprejeli, če ne bi šlo za britanskega premiera. Johnsonova shujševalna dieta predstavlja le površinsko reševanje problema, ki ima globje vzroke, in je torej plod sistemskih anomalij. Ljudje niso debeli, ker se ne bi želeli zdravo prehranjevati, ampak zato, ker si drugega kot junk food ne morejo privoščiti. Ker nimajo časa, da bi si vsak dan pripravljali 5 zdravih obrokov. Ker imajo dve službi, da lahko sploh preživijo mesec.

Debelosti in revščine ne morejo reševati nogometaši z brezplačnimi kosili za učence, ampak politiki in premieri, ki imajo politično moč in odgovornost, da ukrepajo v obče dobro!


Dataizem

Historično so ljudje v času globalnih kriz iskali uteho v veri. Tudi aktualna pandemija ni izjema. Izsledki iskanj na Googlu predvsem v revnejših državah kažejo na rekordno število poizvedovanj po religioznih temah in molitvah.

Tudi v bolj sekularnih državah virusu nis(m)o ubežali. Bolj kot v molitev pa danes verjamemo, da nas bosta zaščitila sistem in tehnologija. Vse pogosteje se omenja nastop nove futuristične religije – dataizma, pri kateri sposobnost procesiranja velike količine podatkov deluje kot božanstvo, močnejše od človeka, s tem pa ponuja možnost reševanja vseh težav. To lahko že vidimo v velikem polaganju upov v aplikacije za sledenje kontaktov.

Ne glede na osebno vero pa je ljudem v času pandemije skupna negotovost in preizpraševanje o smislu, iz česar se rojevajo nova družbena gibanja. Če je v tradicionalnih religijah nujno zlo dopuščeno za doseganje odrešitve, lahko tako mislimo tudi Covid-19 – kot katastrofo, ki omogoča doseganje nujnih sistemskih sprememb.


Jezdeci apokalipse?

Po epidemiji in potresu so Zagreb pred kratkim doletele tudi poplave. Precej jasno je, da v primeru Zagreba ne gre za apokalipso, ampak za posledice dolgoletnih škodljivih politik zagrebškega župana Milana Bandića, ki je vpleten v cel niz sumljivih poslov. Poleg nevlaganja v mestno infrastrukturo je Bandić odgovoren tudi za zazidavanje mnogih zelenih površin v korist peščice zasebnikov in sekanje gozdov, ki naj bi mesto varovali ravno pred poplavami.

Sodeč po rezultatu na nedavnih parlamentarnih volitvah na Hrvaškem se morda le bliža konec dolgoletne vladavine Milana Bandića. Iste volitve so v parlament pripeljale zeleno-levo koalicijo Možemo!, katere del je tudi stranka Zagreb je NAŠ, Bandićeva najglasnejša opozicija v Zagrebu. 

Kaj pa Zoki? Zaenkrat še neuničljiv se že vrsto let izogiba odgovorom o lastnih spornih poslih. Na primeru Zagreba se lahko naučimo, da lahko gospodarski kriminal in korupcija v kombinaciji z nepredvidljivimi silami narave pripeljejo do apokaliptičnih razmer.