Agrument

K sreči že nekdanja ministrica za izobraževanje, znanost in šport Simona Kustec na olajšanje nekdanjih kolegov s FDV očitno ne načrtuje vrnitve na staro delovno mesto. Očitno je nekdanja profesorica politologije presodila, da si je na almi mater z ministrovanjem zapravila ves ugled. Videti je, da si je zato z manevri ob koncu mandata raje poskušala postlati na Univerzi na Primorskem. 

Visokošolski sindikat v izjavi opozarja, da prestop nekdanje ministrice zbuja sum na korupcijo. Fakulteta za management UP sicer ima študijski program politologija, vendar ga zaradi premajhnega vpisa že leta ne izvaja. Dvomimo, da računajo na to, da bo prihod Kustec ta trend obrnil.

Razlog za njeno zaposlitev velja iskati v (neuspelem) manevru tedaj še ministrice; njen sklep o razrezu sredstev Institucionalnega stebra financiranja po novem raziskovalnem zakonu je namreč očitno favoriziral Univerzo v Mariboru, kamor se vrača državni sekretar Slavinec, in Univerzo na Primorskem, njeno bodočo delodajalko.

Te dni je močno deževje v Braziliji spet terjalo več deset smrtnih žrtev. Tokrat je obilno deževje prizadelo severovzhod države. Tri druge regije so se s podobnimi naravnimi nesrečami soočile v začetku leta. Lahko bi rekli, da je zdaj to brazilska nova normalnost.

Gre za posledico podnebne krize, ki jo podpihuje tudi brazilski predsednik in prvi borec proti "teorijam zarot", Jair Bolsonaro, čeprav njegova administracija vztrajno podira neslavne rekorde izsekavanja amazonskega pragozda. S tem Bolsonaro reže tudi naša pljuča, posledično pa pospešuje globalno segrevanje.

Največji davek – predvsem z življenji – plačujejo prebivalci favel, ki so že tako povsem neprimerne za bivanje, ob vsakoletnih rekordnih padavinah in plazovih pa postajajo še nevarnejše. Treba je zagotoviti dostojne bivalne razmere za vse, takoj pa moramo zaustaviti nadaljnjo deforestacijo. V Braziliji so že oktobra predsedniške volitve – držimo pesti za spremembo!

Vsi smo že kdaj uporabili izgovor, da so stvari preveč kompleksne, da bi jih lahko razložili ali spremenili. Če ob tem še odvrnemo pozornost od dejanskega problema, lahko temu rečemo thinkwashing, kot pojav poimenuje E. Cummins.

Podjetja se "borijo" proti okoljski krizi in tehnološki velikani se zavedajo, da so družbena omrežja nevarna. Čeprav so lahko rešitve enostave, pa "preveliko kompleksnost problemov" utemeljujejo s tem, da na njih npr. dela več kot 40 000 zaposlenih na Facebooku ali pa da so pri nekem podjetju pravkar oblikovali oddelek za trajnostni razvoj.

Rešitev seveda ni enostavna, če ob tem želimo še vedno dosegati dobičke in rast. Ko vas torej naslednjič pritegne oglas, ki govori o okoljski ozaveščenosti podjetja, gre najbrž bolj za marketinško potezo. Rešitev je zgolj znižana potrošnja, pri čemer pa odgovornosti ne gre prelagati na kupca. Le državna regulacija bi lahko prisilila podjetja k trajnostnemu delovanju, a kaj, ko z ekonomsko danes pride tudi politična moč.

Eurythenes plasticus je vrsta raka, ki so jo odkrili l. 2020. Ime je dobil po plastiki, ki so jo našli v njegovem želodcu. Žal danes nič nenavadnega – če ga ne bi našli na več kot pol poti do najgloblje točke na Zemlji. Sicer pa je plastika prišla tudi do tja: ko je Victor Vescovo l. 2019 postavil rekord za najgloblji potop, je na dnu Marijanskega jarka našel – vrečko. 

Plastika je na Antarktiki, na Mount Everestu, pa v čebelah in človeški maternici. Vdihujemo jo celo, ko nosimo masko; kirurška proizvede več vlaken, kot jih zaustavi (slednje seveda ni njen namen). Plastika naj bi bila v 40 % hrane, kar pomeni, da tedensko zaužijemo tudi za kreditno kartico plastike.

Čeprav večino izločimo, imamo mikroplastiko celo v pljučih. Naše telo se na to odziva z vnetjem, ki lahko sproži oksidativni stres. S plastiko vase vnašamo tudi mikroonesnaževalce: pesticide, zdravila, hormone in težke kovine. Super recept za hormonske nestabilnosti, motnje endokrinega sistema in slabo reproduktivno zdravje!

Sodobni Zahodnjaki smo tako obsedeni s produktivnostjo, da izvajamo celo znanstvene raziskave o tem, kako učinkovito zapravljati čas. Na delovnem mestu naj bi bili produktivnejši, če delo prekinjamo z neobveznim brskanjem po spletu. Pravzaprav si moramo privoščiti zastranitve od dela (npr. v obliki videov mačk), saj nam prazna preokupacija zagotavlja kasnejše uspešno soočenje z odloženimi nalogami; boljši bomo celo od tistih, ki med odmorom, namesto da bi konzumirali neobvezne neumnosti, niso počeli – nič.

Početi nič (ali vsaj sprehajati svojo želvo) je postalo popolnoma nezamisljivo, celo tesnobno. Odkar je prosti čas neke vrste negativna valuta – manj ga imamo, višji je naš socialni status –, se nam zdi, da moramo vanj investirati in ga čim bolj optimizirati. Medtem ko (hkrati) gledamo Netflix na ogromnem televizorju (in na dvakratni hitrosti), kupujemo superge na spletu in odpisujemo na šefovo e-pošto, naš dopust vedno pogosteje ostaja neporabljen, mi pa počasi drsimo v izgorelost.