Agrument

Dobrodošli na rob Ljubljane, v blokovsko naselje med parkirišči in športnimi objekti. Na 60 kvadratih živi 7 ljudi: upokojena starša, najstniška hči in odrasel sin, njegova žena in otroka. Ne le to stanovanje, cel blok poka po šivih. K sreči pa je naselje polno klopc, igrišč in drugih površin, ki delujejo kot skupnostne dnevne sobe. A te dni sta smeh, ki se sicer razlega od zunaj, zamenjala jok in kričanje skozi stene. V Sloveniji na kvadratnem kilometru živijo 103 prebivalci, v MOL 1065, v Štepanjskem naselju pa več kot 11 000.

Veliko ljudi ima v službi tesne stike z drugimi, nima časa za peko kruha in denarja za dostavo gajbice, nima vrta ali prostornega stanovanja. Preden se dokončno prelevimo v ošabne viteze sploščene krivulje, ko se na družbenih omrežjih zgražamo, ko vidimo, kako ti posamezniki popoldne pred blokom igrajo košarko, priznajmo, da imperativ zaščite ranljivih, ki smo ga voljno vzeli nase, predpostavlja naš privilegij. #Ostanidoma je lahko tudi buržujski kavč egotrip. 

V kakšni situaciji so se med ostrenjem vladnih ukrepov znašli tisti, ki jih bolj od korone ogroža #ostanidoma? Za mnoge pripadnike LGBT+ skupnosti, katerih družinski člani ne sprejemajo njihove spolne usmerjenosti in identitete ali jih celo odkrito zavračajo, ostati doma pomeni izpostaviti se povečanemu tveganju za diskriminacijo ali nasilje in s tem poslabšanje (mentalnega) zdravja. 

Več kot polovica evropskih LGBT+ mladih je doma že doživela neko obliko diskriminacije. 7 % nasilnih incidentov nad LGBT+ osebami se je zgodilo s strani družinskega člana. Z ukrepi, ki zapovedujejo bivanje na enem od prijavljenih naslovov in obenem mečejo študente na cesto, se zdaj ti mladi vračajo domov v okolje, kjer pogosto niso dobrodošli.

Z odpovedmi junijskih prajdov kot zgoščenih aktivističnih dogajanj in opozorili, da bodo LGBT+ osebe zaradi koronavirusa bolj prizadete, je tako ključnega pomena, da se boj za pravice marginaliziranih skupin nadaljuje tudi medtem, ko je vse ostalo “na čakanju”.

Karantena je edinstvena situacija, ki je človeštvo ni ravno vajeno. Je idealna priložnost za opazovanje družbenih sprememb, ki se izražajo na različne načine.

S fizičnim distanciranjem smo ustavili dotok dnevne doze prireditev in kulturnega udejstvovanja. Ljudje so zadevo vzeli v svoje roke; tako smo lahko preko posnetkov opazovali glasbeno povezovanje balkonskih pevcev, ki so ohranjali tistega nekaj nujno potrebnega optimizma. 

V Berlinu, kjer je močna kultura nočnega življenja povsem zastala, klubi preko portala United We Stream svojo glasbo ponujajo poslušalcem, ki prostovoljno donirajo ob ogledu. Po celem svetu se pojavlja vedno več koncertov in prenosov glasbe v živo, ki so hkrati tudi redka možnost za promocijo in zaslužek glasbenikov. Enakega pristopa se poslužujejo tudi ustanove, ki izvajajo klasično glasbo.

Tudi doma se kulturna produkcija ni ustavila, časi pa nekaterim služijo celo kot navdih. Fizično distanciranje naj ne postane tudi socialno in kulturno distanciranje! 

Ne glede na izdajo volivk in volivcev vladnim strankam ne moremo očitati, da pandemije niso vzeli resno. Trudijo se onkraj svojih zmožnosti in, čeprav je to na nek način prisrčno, je treba od vlade (katere koli že) zahtevati več. Kljub všečnim populističnim potezam in "temeljnemu dohodku", ki je univerzalen točno toliko, kot je univerzalno espejevstvo, je zaskrbljujoče opazovati, kako vlada izgublja tla pod nogami in – nezmožna voditi državo s sredstvi, ki so ji na razpolago, išče pravne nasvete celo na Twittterju.

Pustimo ob strani dejstvo, da predsednik vlade očitno ne ve, kaj je zapisano v "megazakonu" (ali preprosto laže), ko novinarjem govori, da policisti nimajo nobenih pooblastil za vstop v tuja stanovanja (čeprav prvi odstavek 103. člena zakona vloženega v DZ trdi drugače). 

Edina vladna stranka, ki ji v tej poplavi sprenevedanja lahko zaupamo, je očitno NSi, katere prvak pravi, da ne bo dovolil, da se bojimo vojske. Prav ima, bati se moramo njega in njegove hinavske vlade.

V nedeljo je vlada na dopisni seji sprejela odlok, s katerim je omejila gibanje znotraj kraja bodisi začasnega bodisi stalnega prebivališča. Tako kot od državljanov zahtevamo samoizolacijo in odgovorno delovanje, od oblasti pričakujemo življenjske ter realne ukrepe. Namesto tega se je vlada odločila, da kriminalizira vse, ki zaradi anarhije in izkoriščanja na trgu nepremičnin nimajo urejenega začasnega prebivališča. 

Civilna družba že nekaj časa opozarja na probleme z najemanjem “na črno” in zahteva ukrepe, kot so povečanje nadzora ter davek na nepremičnine. A dejstvo je, da dosedanje vlade niso bile pripravljene poseči v “pravice” kapitala, kar je pripeljalo do tega, da je veliko najemojemalcev prisiljenih najemati brez pogodbe in brez prijave na upravni enoti.

Kot da stres zaradi bolezni ter ekonomske situacije ni dovolj velik, je zdaj Vlada RS veliko najšibkejših posameznikov postavila v situacijo, kjer so v prekršku in v strahu vsakič, ko zapustijo svoje stanovanje.