Agrument

Čeprav smo krepko v kurilni sezoni, ki jo zaznamujejo visoke položnice, je vlada šele ta vikend končno sprejela ukrepe za omilitev posledic dviga cen energentov. 710 000 upravičencev čaka 150 € solidarnostnega dodatka oziroma povedano drugače, ogrožena je kar tretjina prebivalcev. 

Kot smo pri Janševi vladi že vajeni, je tudi ta ukrep ideološko selektiven in neupravičeno favorizira velike družine, še bolj pa nas moti, da bo država sredstva pobrala kar iz podnebnega sklada. Tako črpanje sredstev je sicer že decembra predlagala tudi opozicija, siromašenje podnebnega sklada, ki je “poln” zaradi pomanjkanja interesa, da se izvedejo potrebni projekti, pa je vlada nadgradila s subvencijami za 12 največjih industrijskih porabnikov energije. 

Ne pozabimo, da se energetske revščine ne da rešiti s predvolilnimi bonbončki. Glede na inflacijo in naraščajoče cene pa se sprašujemo, koliko najrevnejših prebivalcev bo radiatorje pustilo zaprte in vavčer raje porabilo za hrano!

Delodajalci v razpisih za delo redko razkrivajo višino plače, kar vodi v večjo neenakost, saj so plače odvisne od pogajalskih sposobnosti zaposlenih in pogojev v branži. Menjava službe je zelo pomembna odločitev; vsak je že bil v precepu, ali ostati v isti službi ali tvegati menjavo. Da bi zmanjšali neenakost, so v New Yorku sprejeli zakon, ki delodajalce zavezuje, da v razpisih objavijo plačo.

Majhna, a pomembna zmaga iskalcev zaposlitve bo zmanjšala pogajalsko moč delodajalcev. Podatki kažejo, da se z objavo višine plače poveča število prijav, delodajalci lažje najdejo dobre delavce, ostrejši boj zanje pa vodi v boljše plače.

Pri nas delodajalci niso zavezani k objavi plače. Na največjem kariernem portalu MojeDelo so tovrstne objave redke, ponujeno plačo namreč razkriva le pribl. 2 % razpisov. Bolj pogoste so nezavezujoče trditve, da je plača odvisna od znanja in želje po napredku, delodajalci pa se radi pohvalijo z nesmiselnimi obljubami rednega plačila, ki je že v osnovi obvezno.

 Joe Rogan, najbolj znan podkaster na svetu, s svojo oddajo pod krinko svobode govora pomaga širiti nestrpnost, laži in celo skrajno desno propagando. Glas daje tudi "strokovnjakom" sumljivega slovesa, pri čemer navadno ne oporeka niti najbizarnejšim trditvam, ki našemljene v resnico dosegajo milijone poslušalcev po svetu. 

Posebej nevarne so laži, ki jih Rogan z gosti širi o cepljenju in pandemiji, novo dno pa je dosegel pretekli teden v (novem) štiriurnem pogovoru s psihologom Jordanom Petersonom. Ta je poleg številnih za lase privlečenih izjav velik del oddaje posvetil zanikanju podnebne krize in podpori fosilnim gorivom, ki se je ne bi sramovali niti najboljši naftni lobisti.

Spotify, lastnik pravic do Roganovega podkasta, kljub protestom ne bo resneje ukrepal in žrtvoval zaslužka, tudi sicer pa umik s te platforme Roganu verjetno ne bi škodoval. Pritisk mora priti od spodaj navzgor – zato raje prisluhnimo znanosti in ne šarlatanom ter se aktivno borimo proti lažnim informacijam!

Kaj imajo skupnega ZDA, Velika Britanija, Danska, Nizozemska, Japonska, Nova Zelandija, Litva, Kosovo in Kanada? Odločile so se za (žal le diplomatski) bojkot olimpijskih iger v Pekingu.

Kitajska, ki je pri dnu svetovne lestvice svobode medijev – od 180 držav so za njo le Turkmenistan, Severna Koreja in Eritreja – je razmere še zaostrila. Pandemija je priročen izgovor za onemogočanje novinarskega dela in kontroliranje sporočil, ki jih pošiljajo v svet glede, na primer, genocida nad Ujguri, prav tako pa je, kar dobro ve tudi naša vlada, uporabno orodje za prepoved protestov.

Pri nas se o bližajoči se olimpijadi razpravlja predvsem z vidika morebitnih medalj in pomembnosti rednih tekmovalnih ciklov, ki, kot opozarja celo iz naftalina potegnjeni Tona, štejejo več kot politika. Ministrica Kustec v želji po "povezovanju in združevanju" pa najbrž tudi že pakira kovčke. Paradoksalno v tej zgodbi še najbolje izpade antivakser, ki se odreče morebitnemu uspehu, ker v nekaj (ne) verjame.

Fifa se rada tolče po prsih glede vključevanja marginaliziranih in ranljivih skupin. Čeprav ima šport lahko pomembno vlogo pri vključevanju, pa prav prvi med enakimi najbolj spodbujajo neenakosti. Predsednik Fife je ta teden znova dokazal, da živi v svojem svetu, kjer se cedita med in mleko.

Medu ni nikoli dovolj, bogatim pa se marsikdaj cedi prav na račun krilatice, da sta uspeh in bogastvo kot univerzalen življenjski cilj dostopna vsem – a le na videz. Če bodo Afričani sanjali o nastopu na mundialu vsaki dve leti, meni infantilni Infantino, se morda zato ne bodo več odpravljali v Evropo preko smrtonosnega Sredozemlja. Vsi ljudje, sploh pa tisti v Afriki, očitno želijo le igrati dober nogomet. V Evropo bežijo zato, da bi lahko uživali v vrhunskem spektaklu. Potemtakem so nogometni agenti novi prekupčevalci z ljudmi – mladeničem obljubljajo evropski El Dorado in na ta račun dobro živijo.

Pogostejši mundial seveda ne bi zmanjšal števila trupel v Sredozemlju, bi pa povišal Fifin dobiček.