Agrument

Spremembe so neizogibne – takšen je ustroj sveta. Kljub temu pa finančna in službena stabilnost tičita med desetimi najpomembnejšimi vrednotami ljudi po svetu. Ta podatek nam utegne namigniti, da je prav gospodarski sistem tisti, ki nam vztrajno vceplja težnjo držati se znanega. Še več, že od malega smo naučeni stvari sprejemati "takšne, kot so", sprememb pa nas je pogosto strah. Grožnja izgube, ki visi nad nami, je pač znatno močnejša kot potencial, da bomo po spremembi na boljšem.

"Nevarnost" življenjskih sprememb nas sili v poslušnost na številnih področjih: v strukturiranju svojih razmerij, prikimavanju vedno ostrejšim delovnim razmeram, sprejemanju osamljenih in neizpolnjenih življenj ... In ko nas vsakdan pušča izmozgane in tesnobne – kako bomo nabrali moči, da se tem silam zoperstavimo? Morda tako, da pričnemo osebno razumeti kot politično, iz svojih življenj olupimo plasti nepotrebne ubogljivosti in spremembe, ki jih v življenju iščemo, preprosto mikrodoziramo.

Ker danes številna podjetja namesto enkratnega nakupa raje zaračunavajo naročnino, za njihove izdelke in storitve vse pogosteje plačujemo več. Zadnji v vrsti je BMW, ki bo gretje avtomobilskih sedežev odslej ponujal za 18 dolarjev na mesec, že vrsto let pa tako deluje tudi velikan ustvarjalne industrije Adobe. 

Podjetje je lani stopilo še korak dlje in 26 milijonov plačljivih uporabnikov presenetilo z napovedjo spremembe – iz svoje knjižnice naj bi odstranili nekatere barve, ki bi bile dostopne samo z doplačilom. Grožnjo so tudi uresničili in z letošnjim oktobrom v nekaterih programih izbrane barve nadomestili s črno.

Tako umetniki kot blagovne znamke se že dlje časa borijo za ekskluzivne pravice do nekaterih barv. Sploh korporacije se pri tem rade sklicujejo na "uporabniško izkušnjo", a tovrstne nadgradnje navadno pomenijo predvsem povečevanje dobičkov na račun uporabnikov. Najhuje to občutijo najšibkejši – v primeru izdelkov, ki jih ponuja Adobe, prekarno zaposleni oblikovalci.

Še vedno odmeva nekaj tragičnih nesreč, ki so jih povzročili starejši vozniki: šestinosemdesetletnik je na avtocesti zapeljal v napačno smer, sedeminosemdesetletnik se je zaletel v skupino ljudi pred nakupovalnim središčem, dvainosemdesetletnik pa je nesrečo povzročil zaradi prehitevanja "v škarje". Ob tovrstnih dogodkih se javni diskurz začne vrteti okoli nevarnosti, ki naj bi jo zaradi svojih upočasnjenih refleksov in slabljenja kognitivnih sposobnosti predstavljali starostniki za volanom.

A številke temu vtisu ne pritrjujejo. Starejši vozniki so dovolj izkušeni, da morebiten upad zmožnosti nadomestijo s previdnostjo. Slednje je pogosto razlog za nestrpnost, ki so je deležni na cesti. Najnevarnejša skupina voznikov pa je v resnici prav tista, ki, zaverovana v svoje domnevne superiorne vozniške sposobnosti, najpogosteje besni na starejše voznike: to so mlajši moški. Ne drži torej, da starejši vozniki pogosteje povzročajo nesreče – drži pa, da v njih pogosteje umirajo.

Te dni mineva 7 let odkar je po spletu zaokrožila Zlovenija – spletna stran, ki je javnost šokirala z izborom sovražnih izjav posameznikov na družbenih omrežjih, povezanih s takratno begunsko krizo. Danes, ko hitimo z obsojanjem nasilja, ki se fizično manifestira v družbi, se sovražnim izjavam sploh ne čudimo več. Vsak, ki je vsaj nekaj minut preživel med komentarji novičarski portalov in objav na družbenih omrežjih, dobro ve, da je naša družba dodobra prežeta s sovraštvom.

Vlada zato napoveduje vojno proti sovražnemu govoru. A skrb ostaja, da bodo napori zgolj blažili simptome, pri tem pa podžigali absolutiste svobode govora z jamranjem o cenzuri, namesto da bi odgovornost iskali pri družbenih omrežjih. Ta v gonji za profitom z algoritmi in mehanizmi igrifikacije pridno izrabljajo naša nizkotna čustva.

V času, ko eden najbogatejših zemljanov prevzema omrežje Twitter predvsem z namenom, da še bolj liberalizira že tako strupeno retoriko, ki ga poganja, bi bilo to še posebej pomembno.

V zadnjih mesecih so Poljska, Španija in Nizozemska naznanile izstop iz Pogodbe o energetski listini (ECT). Infrastrukturni minister Bojan Kumer je možnost, da iz sporazuma izstopi tudi Slovenija, zaenkrat ovrednotil kot “verjetno”.

ECT je mednarodni sporazum, ki vlagateljem v energetskem sektorju omogoča, da tožijo države zaradi njihovih podnebnih politik, ki jih ovirajo pri ustvarjanju dobička. Podjetje Ascent Resources je tako v Petišovcih napovedalo pridobivanje plina s "frackingom", a je ARSO odredila predhodno presojo vplivov na okolje. Podjetje je ob tem svojo izgubo ocenilo na 120 milijonov, kasneje pa na kar 500 milijonov evrov, denar pa bi lahko od Slovenije terjalo ravno zaradi članstva Slovenije v ECT.

Izstop iz ECT sicer ni enostaven. Med drugim interese investitorjev še 20 let po izstopu države ščiti "zombi klavzula", kot so jo poimenovali aktivisti. Upamo torej lahko, da se bo ministrov "verjetno" čim prej pretopil v "zagotovo".