Agrument

Komaj mesec dni po nastopu nove vlade je britanska konservativna premierka Liz Truss že v globokih težavah. Je skoraj tako nepriljubljena, kot je bil Boris Johnson, opozicijskim laburistom pa ankete že od devetdesetih let prejšnjega stoletja niso namerile tako visoke podpore.

Glavni razlog za nezadovoljstvo javnosti je bil predlagan radikalen sveženj davčnih sprememb, ki bi na račun dragega zadolževanja države razbremenil predvsem najbogatejši sloj prebivalstva. Brezsramno vračanje k preživetim thatcherjanskim ideološkim zablodam o trickle-down ekonomiji na pragu nove globalne recesije in ob podivjani inflaciji ni naletelo na odobravanje trgov in bank: funt je proti že tako močnemu dolarju strmoglavil zgodovinsko globoko. 

Truss je danes naredila korak nazaj in sporočila, da od predlaganih odpustkov najbogatejšim odstopa. Pritisk, ki sta ga ustvarila odziv trgov in IMF-jevo jasno nasprotovanje, daje upanje, da se brutalnim neoliberalnim politikam v 21. stoletju vendarle bliža konec.

Po tem, ko je Ustavno sodišče RS ugotovilo neskladje Družinskega zakonika z ustavo in parlamentu naložilo, da ga v šestih mesecih odpravi, je julija vlada v parlamentarno proceduro vložila predlog njegovih sprememb. Na pristojnem odboru je bil Zakon o spremembah Družinskega zakonika sprejet pred dvema tednoma, parlamentarci pa ga obravnavajo danes. 

Medtem se Primc & co. nikakor ne morejo sprijazniti z družbenim napredkom. Še več, Ustavnemu sodišču v brk bluzijo o referendumu, ki da naj prepreči posvajanje njihovih otrok s strani LGBTQ+ oseb. Po njihovem je odločitev sodišča "škandalozna, krivična in ideološko motivirana", "v popolnem nasprotju s slovensko kulturo in tradicijo", celo "protiustavna". Gre za "narodno veleizdajo"! 

V torek je v Ljubljani potekal protest proti spremembam Družinskega zakonika, jutri pa se obeta še zborovanje nasprotnikov pravice do abortusa. "Enakopravnost se začne pred rojstvom," pravijo, a očitno se v očeh klerikalcev po rojstvu za nekatere preneha.

Publika resničnega kriminalnega žanra ima nenasiten apetit, kar Netflix dobro izkorišča. Po Tedu Bundyju, Don't F**k With Cats in drugih zdaj dviga prah serija o Jeffreyju Dahmerju, ki ji mnogi očitajo, da poveličuje protagonista. A v resnici serija morilca glorificira toliko, kot Žrelo glorificira morske pse. Dahmer je že od začetka predstavljen kot morilski sociopat, serija pa se ukvarja tudi z (brezplodnim, pa vendar) iskanjem zgodnjih znakov zločinskega uma in opozarja na brezbrižnost policije, ko gre za umore marginaliziranih skupin.

To ne opravičuje Netflixa, ki pogosto predvaja slabo raziskane serije in »dokumentarce«, ki žrtvam ali njihovim družinam povzročajo travme. Družin Dahmerjevih žrtev sploh niso kontaktirali, tako da so za serijo izvedeli hkrati z drugimi gledalci. Problematičnost ekraniziranja morilcev tako ni v njihovem morebitnem poveličevanju, temveč v nespoštljivem odnosu Netflixa, ki poskuša profit in priljubljenost reševati na račun žrtev resničnih zločinov.

Čeprav se je količina zavržene hrane lani glede na leto prej malo zmanjšala, gre to izključno na račun gostinstva in trgovine. Po podatkih SURS-a so gospodinjstva zavrgla dobrih 600 ton oziroma 1 % več, na ravni proizvodnje hrane pa je romalo na odpad več kot 2600 ton hrane oziroma kar 24 % več kot predlani.

A nominalno gledano največ hrane ne zavrže industrija, ki je bila lani odgovorna za 13.499 ton odpada, pač pa gospodinjstva. Zavrgla so kar 75.368 ton oziroma več kot 50 % vse zavržene hrane. Precej so je zavrgli tudi gostinski obrati, 39.923 ton, a so potrato od leta poprej zmanjšali za 6 %. Trgovine, ki so zavrgle 14.465 ton hrane, so potrato zmanjšale za 5 %.

Resda se 35 kilogramov zavržene hrane na prebivalca ne zdi toliko, da bi sprememba vedenja posameznika lahko imela odločilen vpliv, a skupnost je vendarle sestavljena iz – posameznikov. Mantra, da so za vse okoljske probleme kriva le podjetja, je prej prikladen izgovor kot izhodišče za učinkovito sistemsko kritiko.

Študente 12. oktobra čakajo volitve v Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani (ŠOU), na katerih bodo izbirali predstavnike v študentskem zboru in študentskih organizacijah. Čeprav gre za pomembne funkcije, saj zbor na primer deli sredstva, ki so v letu 2022 znašala skoraj 4 milijone evrov, je volilna udeležba praviloma katastrofalno nizka.

To ne preseneča, saj ŠOU, ki je letos namenil okoli 35 000 evrov za svojo promocijo, več kot 70 000 pa za komunikacijsko-informacijski servis, volitev skoraj ne promovira, tudi sicer pa deluje izrazito netransparentno. Status quo gre na roko študentskima kluboma Povezani in Modro za študente, ki že desetletje obvladujeta študentski zbor, pri tem pa se soočata s številnimi očitki o nepravilnostih.

ŠOU mora postati demokratična organizacija, ki bo zastopala interese vseh študentov, hkrati pa skrbela za ustrezno politično opismenjevanje mladih, ki se bo nato preslikalo na državno raven. A to je mogoče le s politično aktivacijo študentske večine!