Agrument

Če bi sodili po molku domačih in mednarodnih medijev, se v Sudanu ne dogaja nič posebnega. Pa vendar že dva tedna protestniki po celi državi zahtevajo zamenjavo režima. Protesti, ki so se začeli zaradi nezadovoljstva z zadnjo podražitvijo kruha, so uspeli mobilizirati prebivalce proti zdaj že 29 let trajajoči avtokratski vladavini al-Bashirja. V državi, kjer se cene spreminjajo vsako uro, in kjer moraš v bolnico prinesti svoja zdravila in opremo, je ljudem dovolj. 

Sudanci so v zares nazavidljivem položaju. Državo, ki je bila nekoč poznana po kvaliteti izobraževalnega sistema, je večina srednjega sloja zapustila. Tisti, ki so ostali, so na eni strani podvrženi cenzuri, na drugi strani pa inflaciji. Al-Bashir je s politiko islamizacije in arabizacije razdelil državo in pridobil pomembne prijatelje, kot je Savdska Arabija. 

Če dosežejo svoj cilj ali ne, protestniki v Sudanu so predvsem pogumni. Zato si zaslužijo, da vsaj spregovorimo o njih - četudi niso Evropejci in četudi niso beli.

Italijanska vlada je novembra v imenu varnosti sprejela nov zakon, ki ureja pravila, povezana z registracijo vozil. Zakon določa, da kdor vsaj 60 dni biva v Italiji, ne sme sesti za volan vozila, ki je registrirano v tujini. Kršiteljem grozi do 2848 evrov kazni ter zaseg vozila do registracije v Italiji.

Zakon je pisan v skladu s Salvinijevo mantro "Najprej Italijani". Poleg kazni, ki jih policisti že pridno delijo ljudem, ki bivajo v Italiji, a vozijo avtomobile s slovensko ali drugo registrsko oznako, si lahko država obeta še dodaten priliv sredstev z naslova registracije vozil. Pri naših zahodnih sosedih je registracija približno trikrat dražja kot pri nas.

Za številne zamejce pa je registrska oznaka tudi pomemben simbol, saj z njo lahko izražajo svojo narodnostno pripadnost, nov zakon pa lahko razumejo kot proces poitalijančevanja. Policija že vestno preverja vsa vozila s tujimi tablicami. Ko vas naslednjič ustavijo v Trstu ali Gorici, bo to tako le "naključje".

Leto 2018 je bilo leto delavskih bojev. Poglejmo nekaj primerov.

Poslanci so na predlog Levice dvignili minimalno plačo in za prihodnja leta uvedli nov mehanizem izračunavanja, ki bo vsaj nekoliko ublažil problem (pre)revnih zaposlenih. Izboljšanje delovnih pogojev si lahko obetajo tudi nekateri delavci. Konec leta je Delovno sodišče odločilo, da delavci ne smejo biti redno zaposleni preko študentskega dela. Gre za pomembno zmago sindikalnega organiziranja prekarnih delavcev. Tudi po svetu je prišlo do precejšnjih sprememb. Protestniki v Franciji so dosegli, da je vlada umaknila ukrepe, ki so imeli disproporcionalne učinke na revne segmente populacije.

Vsi opisani primeri imajo skupni imenovalec, in sicer sporočilo, da boljši jutri ne pride sam od sebe, ampak je vedno rezultat boja. S kolektivnim organiziranjem v političnih strankah, sindikatih ali spontanih protestih je možno doseči veliko. Naj bo to v novem letu motivacija za nove boje in nove male in velike zmage!

Šarčev govor na proslavi ob dnevu samostojnosti (2:22 -->) je bil prava politična mojstrovina v vaji "nešto za tatu, nešto za mamu".  V nekaj minutah mu je uspelo omeniti adventno nedeljo, "znamenite besede Jožeta Pučnika", Avsenika, ministriranje in Rudolfa Maistra, čemur je sledil silovit dramaturški lok, da "domoljubje ne pripada samo nekaterim" - skratka, da si lahko domoljub tudi, če znaš partizanske pesmi, spoštuješ drugače misleče, nisi nacionalist in priznavaš pravice istospolno usmerjenih.

V Sloveniji smo imeli nedavno dva premierja, ki sta poskušala biti všeč vsem, a njun stil je bil drugačen. Če bi Pahorja ali Cerarja vprašali, ali sta lačna, bi se bržkone oba zatekla k puhlicam tipa: "To je preveč kompleksno vprašanje, da bi bilo mogoče odgovoriti tako enoznačno." Šarec pa bi bržkone izstrelil, da ne, ker se je prej najedel žgancev. 

Za razliko od njegovih "novi obraz" predhodnikov se zdi, da Šarčeva sredinska drža ni prazna ali zaigrana, čeprav je edini dejansko igralec.

Le malo pred tem, ko je Trump v Iraku branil nerazumen umik ameriške vojske iz Sirije in se je v ZDA zaradi njegovih muhastih fiskalnih zahtev v povezavi z zidom na južni meji "ustavila država",  se je v Washingtonu med vsemi norostmi zgodilo tudi nekaj carskega: osveženi kongres je potrdil t.i. Government Data Act. 

Ko ga podpiše še predsednik, bodo javne službe zavezane, da v sodobnih formatih objavijo VSE podatke, ki niso zasebni ali tajni. Gre za podatke za urejanje katerih itak plačujejo davkoplačevalci, zato je edino smiselno, da imajo do njih tudi sami strojni dostop.

Pod Koprivnikarjem se je v Sloveniji razvijal OPSI, kjer ni skoraj nobenega API klica, prevladujejo pa statične razpredelnice, ki se redko osvežijo. Ne le, da Cerarjeva vlada ni naredila nobenega koraka naprej na tem področju, naredila je celo enega kolosalnega nazaj.

Bo novo vodstvo MJU k oblikovanju strategije zagotavljanja odprtih podatkov pristopilo manj amatersko? Koprivnikarja tu res ne bo težko preseči.