Agrument

Publika resničnega kriminalnega žanra ima nenasiten apetit, kar Netflix dobro izkorišča. Po Tedu Bundyju, Don't F**k With Cats in drugih zdaj dviga prah serija o Jeffreyju Dahmerju, ki ji mnogi očitajo, da poveličuje protagonista. A v resnici serija morilca glorificira toliko, kot Žrelo glorificira morske pse. Dahmer je že od začetka predstavljen kot morilski sociopat, serija pa se ukvarja tudi z (brezplodnim, pa vendar) iskanjem zgodnjih znakov zločinskega uma in opozarja na brezbrižnost policije, ko gre za umore marginaliziranih skupin.

To ne opravičuje Netflixa, ki pogosto predvaja slabo raziskane serije in »dokumentarce«, ki žrtvam ali njihovim družinam povzročajo travme. Družin Dahmerjevih žrtev sploh niso kontaktirali, tako da so za serijo izvedeli hkrati z drugimi gledalci. Problematičnost ekraniziranja morilcev tako ni v njihovem morebitnem poveličevanju, temveč v nespoštljivem odnosu Netflixa, ki poskuša profit in priljubljenost reševati na račun žrtev resničnih zločinov.

Čeprav se je količina zavržene hrane lani glede na leto prej malo zmanjšala, gre to izključno na račun gostinstva in trgovine. Po podatkih SURS-a so gospodinjstva zavrgla dobrih 600 ton oziroma 1 % več, na ravni proizvodnje hrane pa je romalo na odpad več kot 2600 ton hrane oziroma kar 24 % več kot predlani.

A nominalno gledano največ hrane ne zavrže industrija, ki je bila lani odgovorna za 13.499 ton odpada, pač pa gospodinjstva. Zavrgla so kar 75.368 ton oziroma več kot 50 % vse zavržene hrane. Precej so je zavrgli tudi gostinski obrati, 39.923 ton, a so potrato od leta poprej zmanjšali za 6 %. Trgovine, ki so zavrgle 14.465 ton hrane, so potrato zmanjšale za 5 %.

Resda se 35 kilogramov zavržene hrane na prebivalca ne zdi toliko, da bi sprememba vedenja posameznika lahko imela odločilen vpliv, a skupnost je vendarle sestavljena iz – posameznikov. Mantra, da so za vse okoljske probleme kriva le podjetja, je prej prikladen izgovor kot izhodišče za učinkovito sistemsko kritiko.

Študente 12. oktobra čakajo volitve v Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani (ŠOU), na katerih bodo izbirali predstavnike v študentskem zboru in študentskih organizacijah. Čeprav gre za pomembne funkcije, saj zbor na primer deli sredstva, ki so v letu 2022 znašala skoraj 4 milijone evrov, je volilna udeležba praviloma katastrofalno nizka.

To ne preseneča, saj ŠOU, ki je letos namenil okoli 35 000 evrov za svojo promocijo, več kot 70 000 pa za komunikacijsko-informacijski servis, volitev skoraj ne promovira, tudi sicer pa deluje izrazito netransparentno. Status quo gre na roko študentskima kluboma Povezani in Modro za študente, ki že desetletje obvladujeta študentski zbor, pri tem pa se soočata s številnimi očitki o nepravilnostih.

ŠOU mora postati demokratična organizacija, ki bo zastopala interese vseh študentov, hkrati pa skrbela za ustrezno politično opismenjevanje mladih, ki se bo nato preslikalo na državno raven. A to je mogoče le s politično aktivacijo študentske večine!

Državni zbor je že julija sprejel novelo zakona o RTV, ki med drugim omejuje vpliv DZ na sestavo programskega sveta. Po trenutno veljavni zakonodaji DZ imenuje 21 od 29 članov sveta, kar omogoča nevarno politizacijo javnega servisa in preprečuje neodvisno delo novinarjev.

V opozicijski SDS bodo do 5. oktobra zbirali podpise za razpis referenduma o noveli zakona. Njihova odločitev seveda ne preseneča, saj trenutna zakonodaja deluje v prid stranke in njenega predsednika, ki se že skoraj 20 let po zgledu madžarskega kolega Orbána bori za vpliv na slovenske televizije. Zadnje čase mu s kadrovskimi rošadami, grožnjami nastavljenih nadrejenih in omejevanjem programa to žal tudi uspeva.

Na RTV danes stavkajo. Stavkajo proti uničevanju javnega interesa in proti oženju prostora za različne poglede. Stavkajo za avtonomno in dostojanstveno delo zaposlenih. Stavkajo za našo pravico do neodvisne in javne RTV. Podprimo jih s prisotnostjo na shodu Za javno RTV danes ob 19. uri na Trgu republike!

Zaključuje se teden mobilnosti, a zlahka bi ga – z veliko grenkobe – preimenovali v teden mobilizacije. Zapomnili si ga bomo namreč predvsem po mobilizaciji 300 000 ruskih rezervistov, ki jo je pred dnevi v televizijskem nagovoru obelodanil Putin.

Analitiki vseh prepričanj, nazorov in narodnosti so skušali raztolmačiti to potezo, a simptomatično pozabljajo na tisto, kar bi moralo biti osnovno vodilo pri naslavljanju vseh vojn – to je seveda mir. Zblaznelost globalnih voditeljev se kaže v podatku, da so izdatki za oboroževanje vsako leto višji. Lani so presegli dva bilijona dolarjev.

Potrebujemo mir, saj vojna ni v interesu nikogar razen nacionalizma in orožarske industrije. Hkrati pa fokus prepogosto usmerjamo samo na eno žarišče, čeprav je stanje tudi drugod alarmantno. Tudi Eritreja se je namreč ta teden odločila za mobilizacijo rezervistov. Tovrstne poteze še dodatno prilivajo olje na ogenj, eskalirajo vojne in odrivajo tako želeni mir.