Agrument

Osebni podatki se že dolgo prodajajo kot vroče žemljice. Največkrat informacije o sebi serviramo kar sami – v zameno za lokalizirane ali pa brezplačne vsebine smo pripravljeni sprejeti kakršne koli pogoje uporabe (ne, da bi jih prebrali). 

Zdi se, da je Slovenija premajhna, tehnološki velikani pa preveč oddaljeni, da bi to zares vplivalo na naša življenja, razen morda v obliki bolje kalibriranih oglasov na družbenih medijih, kar nas niti ne moti toliko. A občutek varnosti je lažen. O tem priča tudi dejstvo, da je vsaj 50 podjetij v zadnjem letu od A1 kupilo lokacijske podatke uporabnikov.

A1 je prvi mobilni operater v Sloveniji, ki trži podatke o gibanju uporabnikov, vendar glede na vedno večjo popularnost geolokacijskega sledenja verjetno ne zadnji. Operater podatke zbira tudi, ko posameznik nima vključene geolokacije, zakonodaja pa jih ne zavezuje, da o tem obvestijo uporabnike. In medtem, ko A1 monetizira naša življenja, jim moramo zaupati, da pri vsem tem ostajamo anonimni.

Ta teden je udarila novica, da Instagram na sedmih pomembnih trgih začenja s testom verzije aplikacije, v kateri so lajki prikazani samo uporabnikom, ne pa tudi njihovim sledilcem. Odločitev je šokirala številne poslovne analitike, saj se Instagramu kratkoročno zagotovo ne splača, a zdi se, da je dolgoročna prihodnost Instagrama varnejša, če se znebijo toksičnega štetja lajkov in preživijo zamero najbolj aktivnega dela svoje skupnosti.

Instagramovi oblikovalci niso edini, ki so dojeli, da družbena omrežja ne smejo delovati kot tekmovanje. Priča smo širšemu trendu "demetrifikacije": YouTube od konca maja denimo zaokroža število sledilcev, Twitter je že marca preoblikoval svoje "replyje" tako, da lajki in ritviti niso več prikazani, če uporabnik ne klikne, da ga zanimajo podrobnosti.

Zanimivo, da je futuristični internetni umetnik Ben Grosser demetrifikacijo predvidel že leta 2012, ko še ni imela niti imena. Tokrat tudi trg potrjuje, da je naslednja generacija družbenih omrežij že tukaj!

Pomen mehiškega izvoza avokada je postal očiten, ko je v maju Trumpovim grožnjam Mehiki s kazenskimi tarifami sledila panika in drastičen porast cen avokada v ZDA. Trump je takrat grožnje umaknil, povpraševanje po sadežu je še naraslo, Mehika pa se danes sooča z "guacamole krizo".

In tako ponudniki hrane v Mehiki vedno bolj pogosto strežejo avokadovo omako guacamole – brez avokada. Glavni razlog so visoke cene te že skoraj luksuzne dobrine, ki so posledica slabe letine in vedno višjega povpraševanja. 

Marketinški uspeh "superživila" pa terja svoj dolg tudi s povečanjem nezakonitega krčenja gozdov. Obenem pridelava zahteva velike količine vode, katere zaloge so vedno bolj omejene, visok pa je tudi sam okoljski strošek izvoza, ki ob prevozu vključuje še hlajenje in embaliranje izvoženih živil.

V etičnem prehranjevanju zadnji čas prednjači rastlinska prehrana, a jasno je, da mora celostni pristop vključevati tudi lokalno in sezonsko – sicer problem le prestavljamo na drugo stran planeta. 

Adria Airways se je (ponovno) znašla v hudih težavah. Letalski prevoznik naj bi lani ustvaril najvišjo izgubo doslej, že dalj časa pa se sooča z okvarami letal, odpovedmi in združevanji letov, večurnimi zamudami ter nezadovoljstvom pilotov, posledično pa tudi potnikov. Slednji so pri agenciji za civilno letalstvo proti Adrii letos vložili že okoli 200 prijav, zagotovo pa pri tem ne pomagajo niti neposrečene izjave predstavnikov podjetja. 

Adrii, ki jo je leta 2016 Cerarjeva vlada prodala skladu 4K Invest, grozi stečaj, lastniki pa za izhod iz krize iščejo strateškega partnerja. Pred tem so pri premierju Šarcu želeli izsiliti tudi državno pomoč, kar je v luči tega, da je Slovenija podjetje tik pred prodajo dokapitalizirala s 3 milijoni evrov, precej neokusen manever. 

Vseh težav Adrie ne gre pripisati izključno trenutnemu lastniku, kljub temu, da je ta sprejel vrsto vprašljivih poslovnih odločitev, vendar pa nam zgodba služi kot opomin, kam pripelje nestrateška razprodaja državnih podjetij. 

Ko govorimo (oz. bolj beremo) o okoljski katastrofi, ki prihaja, jo osmišljamo s številkami, ki opisujejo toplogredne izpuste držav sveta. Že v Kjotskem protokolu so se države zavezale, da bodo poročale o svojih izpustih, vendar so iz poročil izpadli največji svetovni onesnaževalci – vojaki in vojakinje nacionalnih obrambnih sil.

S Pariškim sporazumom so izjemo ukinili, vendar z (napovedanim) ameriškim odstopom največji vojaški stroj na svetu še vedno ne bo poročal o svojih izpustih – seveda pod pretvezo nacionalne varnosti. Na srečo so na inštitutu Watson junija objavili poročilo, ki je toplogredno delo ameriškega vojaškega stroja vzelo pod drobnogled.

Izkaže se, da ameriška vojska onesnažuje bolj kot 100 (planetu najbolj prijaznih) držav – in to ni tiskarski škrat. Leta 2017 je ameriška vojska vsak dan kupila skoraj 270 tisoč sodčkov nafte in proizvedla čez 25 000 kiloton CO2. Rešitev pa se ne skriva v "bolj zeleni" vojski, ampak v njeni opustitvi. Manj vojske – manj vojn!