Agrument

Elon Musk, novi lastnik Twitterja, "upa, da bodo vsi njegovi kritiki ostali" na tej platformi, saj da verjame v svobodo govora. O tem, kako se vsebina tega koncepta spreminja glede na ideologijo, smo že pisali, pa tudi o tem, da danes žezlo svobode govora vihtijo predvsem konzervativci, medtem ko so njeni tradicionalni zavezniki, liberalci, previdnejši. Vsekakor je Muskova ideja "politične nevtralnosti" Twitterja, s katero naj bi ta pridobil javno zaupanje, vprašljiva: enakomerno jeziti radikalno desnico in radikalno levico. Ne vemo še, če bo dovoljeno jeziti tudi njega.

Twitter, ki med popularnimi družbenimi omrežji predstavlja najbolj zavržen prostor žaljenja in sovražnega govora, bo očitno postal še bolj razdvojen. Če bodo npr. spodbujali vsebine, ki sprožajo močne čustvene odzive, bo sovraštvo še bolj v ospredju. Je pa Muskov nakup Twitterja, še posebej vsled njegovih arogantnih izpadov, odlična priložnost za migracijo na odprtokodne platforme.

Zakon določa, da imajo državljani Slovenije s stalnim prebivališčem v tujini in tisti, ki so v času volitev v tujini in svojo namero pravočasno sporočijo, pravico glasovati po pošti. Glasovnica mora biti predana na pošto najkasneje do 19. ure na dan volitev, do Slovenije pa mora prispeti v osmih dneh. 

Kot je zdaj že znano, so bile letošnje volitve po pošti iz tujine velik fiasko. 32 000 glasovnic je bilo poslanih volivcem manj kot 5 delovnih dni pred volitvami, zato jih je veliko pošto prejelo šele po 24. aprilu, nekateri pa jo celo še vedno “čakajo”. 

Pojasnjevanje direktorja DVK, da je šlo za malomarnost ene zaposlene in prelaganje odgovornosti na pošto ni v uteho volivcem, ki so ostali brez volilne pravice in na razpolago nimajo jasnih pravnih sredstev. Predvsem mora Vučko prenehati z minimiziranjem problema in opraviti temeljito preiskavo ponavljajočih se nepravilnosti. Naj ga spomnimo, da je zagotoviti možnost izrabe volilne pravice vsem državljanom dobesedno njegova služba.

Medtem ko doma čakamo obrise nove vlade in sestop sedanje, se lahko, zadovoljni vsaj zato, ker so minule volitve prinesle visoko udeležbo, aktiviramo tudi kot evropski državljani. Še vedno je namreč v okviru Evropske državljanske pobude aktivna peticija #StopTradeWithSettlements, ki od držav članic zahteva prenehanje trgovanja z nelegalno naseljenimi oz. zasedenimi območji širom sveta. Peticiji se kot organizacija pridružujemo tudi na našem inštitutu.

Čeprav EU nasprotuje aneksaciji in nelegalne naselbine razume kot oviro miru in stabilnosti po svetu, pa vseeno dovoljuje trgovanje z njimi. Državljanska pobuda kliče k prepovedi vseh tistih oblik trgovanja, ki služijo državi agresorki, ne pa vseh oblik trgovanja na nelegalno zasedenih območjih, saj podpira pravično trgovino s prvotnimi prebivalci teh območij. Najbolj očiten primer, ki bi ga naslovila nova evropska zakonodaja, je palestinsko ozemlje, ki ga protipravno zaseda Izrael, a nova zakonodaja bi zajela npr. tudi Zahodno Saharo.

Stanje na slovenskem nepremičninskem in najemnem trgu je katastrofalno, številni lastniki pa zato brez posledic grobo izkoriščajo najemnice in najemnike. Kljub temu vlada v odhodu v svojem mandatu ni izpolnila niti ene od treh obljub s področja stanovanjske politike, roko na srce pa za izboljšanje situacije že desetletja pred tem ni bilo storjeno nič.

Razen nekaterih izjem tudi programi strank, ki so kandidirale na tokratnih volitvah, stanovanjsko krizo naslavljajo s precej neambicioznimi ukrepi, kar pomeni, da večji del slovenske politike očitno ne razume stisk, v katerih so se znašli mnogi. Zato bomo morali tudi v prihajajočem mandatu vztrajno zahtevati konkretne rešitve, kot so na primer gradnja novih stanovanj, regulacija višine najemnin in omejitev samovolje najemodajalcev.

Pravi učinek bomo lahko dosegli le z gradnjo kolektivne moči najemnic in najemnikov. Začnemo lahko s samoorganiziranjem v najemniške sindikate ali pa z bojem za vzpostavitev stanovanjskih zadrug.

Satira je uporaba humorja za razkrivanje neumnosti ali razvad ljudi, zlasti v kontekstu politike in drugih aktualnih vprašanj. Družbena omrežja so s seboj prinesla nešteto dejanj in izjav ljudi, ki se skoraj borijo, čigava izjava bo bolj kontroverzna in skregana z logiko. Tako npr. satirično spletno mesto The Onion morda res želi svoje bralce le nasmejati, a že večkrat jim je mimogrede uspelo predvideti prihodnost in tako pokazati, da je satira mogoče mrtva. 

Podobno se je pripetilo v nedavnem intervjuju, v katerem je britanski televizijski voditelj minimiziral grožnje klimatskih sprememb, se posmehoval podnebni aktivistki in jo obtožil sebičnosti zaradi nošenja sintetičnih oblačil. Intervju močno spominja na prizor iz satiričnega filma Don't Look Up, v katerem sta televizijska voditelja s podobnimi argumenti želela omiliti neizogibno izumrtje človeštva.

Takšni dogodki kažejo na komičnost življenja, v katerem je meja med resničnostjo in satiro skorajda izbrisana.