Agrument

Po dveh letih nemogočih pogojev dela ponovno obratujejo kulturna prizorišča – v polni zasedenosti. Pandemija je bila kriva za odpoved marsikaterega koncerta, za spletna koncertiranja in obvezno vzdrževanje razdalje. Ne le, da so bili tovrstni koncerti finančno nevzdržni, tudi prave atmosfere se ni dalo pričarati. Če so na odrih med pandemijo prednjačili slovenski izvajalci, pa so se zdaj na naše odre začeli vračati tudi tuji glasbeniki.

Dvorane so spet polne, ljudje pojejo, plešejo in dihajo isti zrak. A, ups, covid-19 je še vedno tu in v slabo prezračenih klubih obstaja velika možnost okužbe. Toliko bolj, ker je večina naveličana mask in ukrepov. Nemogoče je živeti v nenehnem strahu pred bližino. Potrebujemo druženje v skupnih prostorih. Potrebujemo sproščene in evforične trenutke (začasne) skupnosti. Potrebujemo ples v ritmu revolucije, kajti brez plesa je ta nesmiselna. Vseeno pa ne polivaj piva in ne kašljaj v soseda, prosim.

Lani je inflacija znašala 4,9 %, kar je največ po letu 2008. Povprečen Slovenec si lahko torej z isto količino denarja privošči skoraj 5 % manj kot leto prej, pri čemer napovedi tudi za letos kažejo slabo. 

S problemom se sooča ves svet, saj naj bi bila visoka inflacija posledica vojne v Ukrajini in ekonomske nestabilnosti zaradi pandemije. Pri tem številni ekonomisti in mediji pozabljajo še na dva pomembna vzroka, in sicer pohlep korporacij in najemodajalcev.

Največje svetovne korporacije so v letu 2021 dosegle rekordne dobičke in direktorjem izplačevale ogromne bonuse, a zdaj vseeno povečujejo cene svojih izdelkov in storitev ter tako na prikrit način služijo na plečih prebivalstva. Trenutno negotovost izkoriščajo tudi najemodajalci, ki brez večjih razlogov višajo cene najemnin.

Visoka inflacija bo ostala in mogoče vodila v gospodarsko krizo. Korporacije in najemodajalci jo lahko omejijo na zmerni ravni, a postavlja se vprašanje, če bodo to tudi storili.

Svet trenutno pestijo številne krize – od podnebnega segrevanja do še vedno trajajoče pandemije, nenazadnje pa smo priča tudi številnim vojnam, ki jih v diplomatskem jeziku sicer označujejo za oborožene konflikte.

Prav vojne so poleg izgube življenj in doprinosa k okoljski krizi glavni krivec tudi za uničevanje bivališč ljudi in živali ter poglavitni razlog za izginjanje kulturne dediščine. Spomnimo se zgolj barbarskega uničevanja spomenikov v sirski Palmiri, podobno usodo pa so doživeli tudi številni drugi kulturni spomeniki.

Vojna vihra v Ukrajini poleg napadov na nedolžne ljudi ogroža tudi številne pomembne objekte kulturne dediščine, ki bodo morda za vselej izginili. A s pomočjo digitalnih arhivov bi lahko že danes vsaj virtualno zaščitili kulturno dediščino. Tako je na primer ameriški tehnološki gigant Google poskrbel za ohranjanje malijske dediščine, ki vključuje tudi več kot 40.000 timbuktujskih rokopisov. Naša dolžnost je, da takšna bogastva zaščitimo pred vojnami in nesrečami.

Ekstremni vremenski pojavi, uničeni ekosistemi, spopadi za naravne vire, milijoni evrov škode. Okoljska kriza je očitna, a kljub temu se od referenduma za pitno vodo ni spremenilo dosti. V resnici že od Pariškega sporazuma – oziroma temu navkljub – nismo sprejeli dovolj hitrih ali radikalnih ukrepov, s katerimi bi omejili globalno segrevanje na varno mejo 1,5 °C.

Slovenija se segreva dvakrat hitreje od svetovnega povprečja in logična prioriteta bi moral biti pospešen prehod v brezogljično družbo. A namesto tega spremljamo izjemno slabo upravljanje podnebnih sprememb: trženje naravnih virov, škodljive investicije, podrejanje dobrobiti narave in ljudi koristim kapitala ter dejanja peščice, ki nosijo glavno odgovornost za poglabljanje podnebne krize. 

Zato bomo jutri pet pred dvanajsto od trenutnih in prihodnjih odločevalcev zahtevali vključujočo, trajnostno in ambiciozno podnebno politiko – za pravico do prihodnosti. 24. aprila pa bomo lahko tudi sami odločali, kako naprej.

V težkih časih rabimo močne voditelje, da nam razložijo ustroj sveta in nas povedejo zmagi naproti, kajne? Populizem s prepričanjem, da za kompleksna vprašanja obstajajo preproste razlage, goji vero v teorije zarote – sočasno pa sovpada z večjo lahkovernostjo. In čeprav ta nagnjenja obstajajo na celotnem političnem spektru, je v Evropi v porastu predvsem desni populizem – in to prav kot odziv na življenjske pogoje, ki jih povzroča neoliberalizem sam.

V tej luči je hitro jasno, kakšnih prijemov se pri nas pred volitvami poslužuje aktualna vlada. Deli bon(bončk)e in niža zneske na položnicah, da se naslika kot priljudna, medtem pa si sama potiho polni žepe. Janši prav tako ni pod častjo trpljenja v Ukrajini obrniti v svoj prid: na TikToku svojo vlogo ob osamosvojitvi brezsramno primerja z Zelenskim, skupaj z višegrajskimi fanti pa požrtvovalno odpotuje v oblegan Kijev, da lahko vsi vidimo, kakšen neomajen junak je. Bomo nasedli očitnim političnim trikom – ali volili preudarno?