Agrument

Lani je bila Benečanka – simbol Pirana in neprecenljiv kos kulturne dediščine – deležna mazaške akcije, ki je poškodovala omet in povzročila precejšnjo škodo, odpravili pa so jo šele restavratorji.

Pretekli teden je podobna usoda doletela Palazzo Vecchio v Firencah. Nepridiprave je v slogu stripovskih junakov ujel kar sam župan. A za razliko od piranske zgodbe, v kateri je storilec ostal neznan, sta kulturni spomenik s pralno barvo onečastila podnebna aktivista.

Sledil je politični in medijski pogrom, ki se je odvil pod pretvezo, da tovrstne akcije uničujejo kulturno dediščino. Herojski župan, ki je nato še “pomagal” pri čiščenju stavbe, je aktivistoma – v luči suše in podnebnih sprememb – očital, da so zaradi njune akcije porabili 5.000 litrov vode.

A nekaj samorefleksije politikom ne bi škodilo, saj za napadi na tiste, ki zahtevajo spremembe, stojijo ljudje, ki so odgovorni za podnebno apokalipso. Kdo so pravi vandali in umazanci v tej zgodbi, je jasno – in niso aktivisti.

Koalicijske stranke so se že pred lanskimi volitvami zavezale k uresničitvi 122 zahtev iniciative Glas ljudstva. Te so bile s ciljem izboljšanja družbene, ekonomske in okoljske situacije v državi pripravljene na podlagi večmesečnih posvetovanj mnogih organizacij in strokovnjakov_inj, prek spletnih tribun ter zborov na trgih in ulicah pa je sodelovala tudi širša javnost.

Skoraj leto dni po prevzemu oblasti izsledki monitoringa kažejo precej klavrno sliko. V celoti je izpolnjenih le 8, deloma pa še 12 zavez. Vlada sicer izvaja 54 zavez, 6 jih je zastalih, 36 nedotaknjenih, 6 pa jih je tudi že prelomila. Čeprav se na nekaterih področjih, kot sta človekove pravice in vladavina prava, stvari premikajo v pravo smer, drugod skoraj ni napredka.

Najbolj zaskrbljujoče je stanje na področjih javnega zdravstva in stanovanjske politike, pa tudi okolju prijaznih gospodarskih reform ni od nikoder. Zdi se torej, da je (ne)izpolnjevanje političnih obljub še vedno odvisno predvsem od želja – kapitala.

Patriarhat ubija! Zato se na 8. marec, mednarodni dan žena, pridružujemo protestu, ki ga ob 16. uri na Kongresnem trgu organizira Iskra.

Čeprav naj bi bili v današnji družbi vsi enakopravni, je realnost še vedno prepredena z neenakostjo. Moški še vedno dominirajo nad ženskami, LGBTQIA+ skupnostjo in otroki. Njihov družbeni privilegij se kaže skozi različne oblike izkoriščanja, nasilja, poniževanja, nadzora teles in dojemanja žensk kot lastnine. Z zasebno lastnino pa lahko lastnik počne karkoli. Lahko jo tudi ubije.

Lani je bilo v Sloveniji tako zabeleženih 12 femicidov. Letos sta se zgodila že dva. Vsaka številka pomeni eno ugasnjeno življenje ženske. Vsaka je preveč.

Na protestu se bomo zato spomnile_i umorjenih. Opozorile_i bomo, da jih je ubil patriarhat. Zahtevale_i bomo, da se s patriarhatom soočimo, da pristojne institucije ukrepajo in da družba preneha tolerirati spolno nasilje!

Danes je nov dan je ena od 38 nevladnih organizacij, ki sopodpisuje javno pismo, namenjeno francoskemu parlamentu. V pismu problematiziramo 7. člen predlaganega zakona o olimpijskih in paraolimpijskih igrah leta 2024, saj ustvarja pravno podlago za uporabo kamer, ki jih upravljajo algoritmi, za zaznavo določenih sumljivih dogodkov v javnih prostorih.

Če bo zakon sprejet, bo Francija prva država, ki bo eksplicitno uzakonila prakso nadzora, ki je v nasprotju s človekovimi pravicami, saj ogroža pravico do zasebnosti, pravico do zbiranja in združevanja, omogoča diskriminacijo in ni skladna z načeloma nujnosti in proporcionalnosti.

Biometrični množični nadzor predstavlja mokre sanje avtokratov, ki tudi pri nas vedno bolj postajajo resničnost. Vsi smo se zgražali, ko je notranji minister Hojs pošiljal policijo nad protestnike pred tremi leti, a ne pustimo se pretentati, da liberalcev nadzor ne zanima.

Ponekod suše in požari, drugje poplave in orkani. Pa taljenje ledu, naraščanje gladine morja, izumiranje živalskih vrst, porast smrtonosnih bolezni, pomanjkanje hrane in še bi lahko naštevali. Vse to so posledice podnebne krize, ki se kažejo po celem svetu – tudi pri nas.

Stanje lahko izboljšajo le sistemske spremembe. A kaj, ko kapital v želji po nenehni rasti še vedno nebrzdano uničuje okolje in posega po javnem, odločevalci pa zaradi takšnih in drugačnih razlogov o rešitvah bolj kot ne le razpravljajo. Kljub številnim predvolilnim obljubam je pri obravnavanju okoljskih in drugih perečih družbenih vprašanj, kot so stanovanjska kriza, delavske pravice in javno zdravstvo, precej medla tudi naša vlada.

Zato se jutri pridružimo mladim na podnebnem štrajku in zahtevajmo, da politiki prenehajo z leporečenjem in pasivnostjo. Skrajni čas je za sprejem konkretnih ukrepov, ki bodo ljudem zagotovile dostojno življenje znotraj naravnih omejitev planeta!