Agrument

Odmevna zmaga Gabriela Borića v Čilu je pomembna tudi za globalno levico. Po kolapsu grške Sirize bo neoliberalizem ponovno dobil častivrednega nasprotnika, ki se bo poskušal v najbolj razviti južnoameriški državi postaviti po robu zgrešenim idejam, ki so v štiridesetih letih pustošenja pripeljale do nevzdržne neenakosti.

Vzpodbudno je, da Borić ne bo postal najmlajši in najbolj progresiven čilski predsednik po Allendeju po naključju. Njegova zmaga je namreč kulminacija skoraj dve leti trajajočih protestov in družbenih vrenj. Da si Čilenci res želijo konkretnih sprememb, so pokazali tudi z odločitvijo o pisanju nove ustave.

Edinstvena priložnost pa je seveda tudi velik izziv, saj kapital ne bo mirno dopustil, da Čile postane svetilnik demokratičnega socializma. Če bi bil še živ, bi bil Mark Fisher gotovo navdušen, da njihov nov predsednik citira njegova dela. Fisher je v Čilu ravno zaradi njegove unikatne zgodovine videl potencial za preboj postkapitalistične družbene zavesti.

Naši predstavniki oblasti mnogokrat leporečijo o dialogu in enotnosti, v isti sapi pa iz partikularnih in pritlehnih vzgibov vnašajo razdor med nas. Da le ostanejo na oblasti, so pripravljeni storiti vse; integriteta se je umaknila pohlepu, kolektivizem individualizmu.

Po mnenju turške novinarke in pisateljice Ece Temelkuran moramo na novo osmisliti solidarnost, saj smo zaradi umetno ustvarjene polarizacije izgubili voljo do skupnostnega življenja, ki predstavlja steber vsake družbe. V spomin si moramo priklicati motivacijske skupnostne momente, kjer smo bili mi in naš glas pomembni ter smo se skupaj lahko uprli škodljivim politikam, kot je bila npr. novela zakona o vodi.  

Javnomnenjske raziskave kažejo, da delo vlade kot neuspešno ocenjujeta dobri dve tretjini vprašanih, a kljub temu ostajamo sužnji politikov brez legitimnosti. Če si drznimo verjeti v boljšo prihodnost, lahko tudi storimo vse, kar je v naši moči, da jo bomo dosegli. Z apatijo in črnogledostjo bomo le ostali, kjer smo.

Božič je eden največjih, če ne največji krščanski praznik, ki obeležuje Jezusovo rojstvo, a morda je še bolj kot to – družinski praznik. Ne glede na to, ali smo religiozni ali ne, se za božič odpravimo domov, se obkrožimo z bližnjimi, se obdarujemo in praznično pogostimo.

Hkrati je božič vsako leto tudi priložnost in opomin, da preštejemo svoje blagoslove in privilegije ter sočustvujemo s tistimi, ki imajo manj sreče. Božični čas ne prinaša le zapravljanja denarja v trgovinah, ampak tudi njegovo porabo za dobrodelne namene in akcije. 

Gre za tipičen slovenski kavelj 22: solidarnost in pomoč sta ganljivi in inspirativni, dejstvo, da pa se mora vedno več ljudi zanašati nanju, pa nadvse problematično. Nevladne organizacije pogosto opravljajo delo državnih institucij, ljudje z donacijami lastnih sredstev pa predstavljajo neke vrste socialni korektiv. Nihče ne bi smel biti v situaciji, ko mora biti hvaležen za pomoč pri osnovnem preživetju; slednje bi mu morala zagotoviti socialna država.

V Afriki je cepljenega manj kot 10 % prebivalstva. Farmacevtska industrija vztraja pri retoriki, da cepiva zoper covid-19 lahko proizvaja le peščica podjetij, a po poročilih HRW jih je sposobnih proizvajati več kot sto po vsem svetu, vključno z osmimi afriškimi. 

Afrika se mora že od začetka pandemije zanašati na miloščino t. i. razvitih držav in njihovih donacij cepiv, ki pogosto prispejo tik pred iztekom roka uporabnosti. Program COVAX je nov sinonim za neučinkovitost. Rešitev je drugje: BioNTech, Moderna in Pfizer bi lahko prenesli svoje tehnologije v Afriko, a podjetja želijo popoln nadzor in se oklepajo svoje intelektualne lastnine, s katero lahko tržijo milijarde še naslednjih nekaj let. 

Zahodne vlade, ki so ta podjetja tudi financirale, bi lahko prisilile farmacevtske gigante k delitvi njihovih tehnologij, toda tega niso, po vsej verjetnosti pa tudi ne bodo storile. Kot da je tudi njim v interesu – kapital. 

Če smo pred kratkim obiskali katerega od velikih kinematografov, nas je s platna nagovoril napovednik za nov Top Gun film, po vsej verjetnosti pa mu je sledil še napovednik za novo Matrico. Medtem nas na spletu čakajo – ali pa nas bodo v kratkem – obuditve, nadaljevanja ali združitve zasedb serij preteklih desetletij; od Prijateljev in Seksa v mestu pa do Princa z Bel-Aira in Queer as Folk. 

Porast interesa za kultne serije in filme našo nostalgijo uspešno pretvarja v tržno nišo. Oživitve starih vsebin so za industrijo zanesljiva naložba, kar je še posebej dobrodošlo v luči hudih izgub na račun pandemije. 

Zahodnjaškemu milenijcu, ki ga je že pred pandemijo covida pestila epidemija osamljenosti, ni prijetno ne v družbi ne v osami, zato se še najraje obkroža s televizijskimi prijatelji. Kot na družbenih omrežjih preverjamo, kako živijo naši nekdanji sošolci, si bomo seveda ogledali tudi, kaj se 20 ali 30 let kasneje dogaja z našimi ljubljenimi – in osovraženimi – fikcijskimi liki.