Agrument

Fifa se rada tolče po prsih glede vključevanja marginaliziranih in ranljivih skupin. Čeprav ima šport lahko pomembno vlogo pri vključevanju, pa prav prvi med enakimi najbolj spodbujajo neenakosti. Predsednik Fife je ta teden znova dokazal, da živi v svojem svetu, kjer se cedita med in mleko.

Medu ni nikoli dovolj, bogatim pa se marsikdaj cedi prav na račun krilatice, da sta uspeh in bogastvo kot univerzalen življenjski cilj dostopna vsem – a le na videz. Če bodo Afričani sanjali o nastopu na mundialu vsaki dve leti, meni infantilni Infantino, se morda zato ne bodo več odpravljali v Evropo preko smrtonosnega Sredozemlja. Vsi ljudje, sploh pa tisti v Afriki, očitno želijo le igrati dober nogomet. V Evropo bežijo zato, da bi lahko uživali v vrhunskem spektaklu. Potemtakem so nogometni agenti novi prekupčevalci z ljudmi – mladeničem obljubljajo evropski El Dorado in na ta račun dobro živijo.

Pogostejši mundial seveda ne bi zmanjšal števila trupel v Sredozemlju, bi pa povišal Fifin dobiček.

V najnovejši epizodi neokonservativne gonje proti pravici do splava Glas za otroke in družine – gibanje, ki je svojo pot začelo leta 2015 v nasprotovanju izenačitvi pravic istospolnih parov, v eni izmed zadnjih akcij pa je protestiralo proti pravici do abortusa – zahteva odstop direktorja Radia Slovenija Mirka Štularja.

Utemeljitev se dotika štirih radijskih oddaj na temo splava, ki naj bi jo RTV z nedistanciranjem od "radikalnih gostij” obravnavala “enostransko”. Sodu je dno izbila oddaja Pravica do abortusa, v kateri je bila predstavljena novoizdana istoimenska znanstvena monografija. Mnenju se je pridružil tudi UKOM: za bolj "uravnotežen" prikaz bi morali v oddajo povabiti tudi nasprotnike splava. 

Uravnoteženost poročanja RTV zagotavlja s pogojem politične nevtralnosti, kar naj bi po mnenju desnice pogosto pomenilo, da mora javni medij objavljati ekstremistična mnenja. Kaj vse še postane mogoče, ko se osnovne človekove pravice prične tretirati kot predmet politične razprave?

Prvi "v laboratoriju pridelan" burger je star skoraj desetletje. Čeprav je napredek na področju gojenega mesa od tedaj vztrajen, pa se to na krožnikih širše javnosti še ne občuti. Proizvodnjo zaenkrat omejujejo tehnični dejavniki, denimo cene rastnih medijev, v katerih celice rastejo in se množijo v mišično tkivo. Kot kaže, pa je vsaj ena od ovir tudi čisto človeška. Nezanemarljivemu deležu ljudi, tudi približno tretjini tistih, ki sicer jedo meso, se ideja gojenega mesa preprosto – gnusi. 

Takšen čustven odziv je seveda razumljiv – tudi če vemo, da razlik med zgradbo "običajnega" in gojenega mesa praktično ni, slednje pa ima lahko pred živinorejo etične, okoljske in druge prednosti. Zaradi drugačnih vzgibov, a s podobnimi posledicami ljudje odpor čutimo tudi do hrane iz žuželk. A tudi na tako prvinska čustva, kot je gnus, lahko vplivamo že s preprostimi pristopi – denimo s "prijaznejšim" poimenovanjem. Si torej to, kar ješ – a tudi to, kar si pod pojmom hrane predstavljaš.

Svetovna elita skoraj 3000 milijarderjev je imela med pandemijo rekorden porast bogastva. 10 najbogatejših Zemljanov – belih moških – je v tem času svoje bogastvo podvojilo, s 700 na 1500 milijard dolarjev. Vsaj 9 novih milijarderjev je nastalo na račun vztrajanja pri patentih cepiv ter monopolnih dobičkov Moderne, BioNTecha in kitajskega CanSina.

Razred milijarderjev je pandemijo v skladu z individualizmom neoliberalizma razumel kot sredstvo za dodatno okoriščanje na račun vseh ostalih in jo izkoristil za zaščito svojih neobdavčenih privilegijev. Za njih niso dovolj le slonokoščeni stolpi, v katerih brez covid omejitev živijo v vzporednih svetovih na Zemlji; že nekaj časa se kot Ikar ozirajo tudi vse višje in višje, proti vesolju. 

Priča smo popolnemu razpadu globalnega sodelovanja in solidarnosti ter večanju gospodarskih, spolnih in rasnih neenakosti. Zaradi neenakosti vsake štiri sekunde umre ena oseba. Ne dopustimo, da umre tudi vsa naša človečnost.

Tradicionalne institucije zadnja desetletja tihoma, a vztrajno izgubljajo vpliv v družbi. Šolstvo, znanost, mediji, umetnost in številne kulturne institucije so se ob neoliberalnem krčenju sredstev in vzponu internetnih platform znašle v krizi poslanstva. Ali ni odgovornost za porazno soočanje s pandemijo tudi na plečih medijev in znanosti? Ali niso za porast fašizma krivi tudi akademičarke in umetniki?

Raziskovalec internetnih fenomenov Joshua Citarella opozarja, da so institucije ugrabljene s strani elit. Ker delujejo zgolj sebi v prid, se tudi niso zmožne prilagoditi ali ponuditi odgovora novim dinamikam, ki jih prinaša tehnofevdalizem. Citarella s somišljeniki zato ustanavlja Channel, platformo za ustvarjalce in umetnice, ki zaradi web3 temeljev ne bo vazal velikim platformam.

Levica, še posebej v post-covid času, nujno potrebuje nove kulturne institucije in razmislek, kako obstoječe strukture preurediti tako, da bodo služile dejanskim potrebam družbe, ki se nam razkraja pred očmi.