Agrument

Janševa vlada je baje delovala v dobrobit države. Zaradi kovida se je morala še malo bolj zadolžiti. Okej. A hkrati je odobrila tudi dvomljivo upravičene dodatke v zdravstvu in nakupila obilico vojaške opreme.

Zdaj že tradicionalni modus operandi Janševih vlad gre takole: ko je SDS na oblasti, dobesedno brez posledic meče denar v ljudi, saj že na naslednjih volitvah ni izvoljena, finančno luknjo in povezane probleme pa mora reševati kdo drug.

SDS prav tako ni konstruktivna v opoziciji, kjer škodoželjno povzroča krize. Tako je nedavno kot samooklicani branitelj državne blagajne blokirala Zakon o vladi, po neuspelem poskusu blokade v DZ pa bo sedaj najverjetneje zbirala podpise državljanov.

Jasno je, da je SDS s kompanjoni novi vladi nastavila mine, kjer je le bilo mogoče. Ena izmed takih je tudi Zakon o dolgotrajni oskrbi, na katerega je vezana pomoč iz sklada REACT-EU, a je tako slab, da preprosto ne more stopiti v veljavo. 

Upamo, da se aktualni vladi uspe izmuzniti iz vseh zank!

Ljubitelji serije Black Mirror se verjetno spomnijo epizode Be Right Back, v kateri se žalujoča ženska zateče k storitvi, ki na podlagi preteklih sporočil, izmenjanih s tragično umrlim partnerjem, avtomatsko generira odgovore na njena sporočila tudi po njegovi smrti.

Včeraj je splet preplavila novica, da Amazon razvija tehnologijo, ki bo digitalni asistentki Alexi omogočila posnemati glasove vseh, ki jih je kadarkoli "poslušala" vsaj minuto. Navdih za Amazonov poskus "vračanja" mrtvih pa naj ne bi bila kultna serija, ampak pandemija.

V Black Mirrorju možnost simuliranja komunikacije s preminulim na podlagi izmenjav z njim, ko je bil še živ, ni prinesla tolažbe ali pomiritve, pač pa obsedenost. Nihče ne more predvideti, kako se bo podoben poskus obnesel izven fikcijskega konteksta, a od Amazona nismo dobili niti poskusa etičnega premisleka. Pa saj ga niti nismo pričakovali; tudi pandemija jih skrbi le, ko se lahko z njo okoristijo. Ko je šlo za delavce, pa sočutja ni bilo. 

Lani poleti je Ustavno sodišče RS v dveh odločbah ugotovilo, da je 39. člen Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB) neskladen z ustavo, parlamentu pa je naložilo, da mora neskladje odpraviti v dveh mesecih. To se ni zgodilo, zato smo na Pravni mreži za varstvo demokracije skupaj s pravnimi strokovnjaki pripravili predlog sprememb in dopolnitev 39. člena ZNB, ki odpravlja protiustavno stanje, poleg tega pa v temelje upravljanja z epidemijo postavlja načela sorazmernosti, zakonitosti in delitve oblasti. 

Odkar so prejšnji teden koalicijski poslanci v parlamentarni postopek vložili novelo ZNB, ki temelji na predlogu PMVD, so nas, poslance in družbena omrežja preplavile lažne trditve o tem, da zakon prinaša obvezno cepljenje proti kovidu in visoke globe. Gre za načrtno zavajanje, ki ga v prvih vrstah širi SDS-ova medijska mreža z Novo24TV na čelu. Še en dokaz več, kako pomembno je, da do verjetnega jesenskega novega vala koronavirusa ne sprejmemo le sprememb ZNB, ampak tudi nov Zakon o RTV.

Ko ne moreš dobiti nikogar, ki bi vodil poročila na stavkajoči nacionalki, je jasno, da nimaš nobene legitimnosti. Ko se zgodi ponedeljkov petminutni fiasko, za katerega Eugenija Carl piše, da so ga "uredili" generalni direktor, odgovorna urednica (informativnega programa) in urednica dopisništev, je jasno, da je priložnost za dostojanstven odstop že – zamujena. 

Vodstvo RTV se je ob stavki poslužilo prijemov, ki so pred volitvami odnesli Studio city, Tednik in Tarčo; slednja sta se sicer vrnila, a je v ponedeljek Tednik spet "odpadel". V dobi družbenih medijev so taki poskusi utišanja manj uspešni kot kdaj prej, a vseeno izkrivljajo medijsko realnost.

Novinarke_ji RTV niso smele_i poročati o lastnem protestu, a na TV-zaslonih je vstala vsaj Primorska: edina nacionalkina kamera, ki se je v živo vklopila v dogajanje, je bila kamera Primorske kronike TV Koper/Capodistria.

RTV že pred Janševim sovražnim prevzemom ni bila v idealni kondiciji, zdaj pa komaj še prihaja do sape.

V AmCham Slovenija so pretekli teden na enem od svojih dogodkov izrazili željo po vključevanju zasebnikov in koncesionarjev v slovenski javni zdravstveni sistem. Že bežen pogled na sodelujoče nam da vedeti, čigavo korist je imela pri tem v mislih lobistična organizacija, ki že vrsto let navija za privatizacijo zdravstva pri nas – tudi sicer pa zastopa predvsem interese kapitala.

Bizarno je, da nam o zdravstveni politiki pridiga AmCham, saj ravno primer ZDA kaže, kam pripeljeta tržna logika in gonja po zaslužkih na račun zdravja ljudi. Cilj zasebnikov bo vedno dobiček, to pa vodi v višje cene, ki onemogočajo univerzalen dostop do zdravstvenih storitev ali pa zmanjšujejo njihovo kakovost za najranljivejše.

Od vlade moramo zato še naprej zahtevati krepitev javnega zdravstvenega sistema, omejitev korupcije pri nabavah in ustrezno plačilo zdravstvenega osebja, hkrati pa se vedno vprašati, čigavi interesi se skrivajo v sporočilih, ki jih pošiljajo organizacije, kot je AmCham.