Agrument

Živimo v svetu, kjer nas na vsakem koraku čaka nova katastrofa, povsod lahko najdemo razlog za preplah. V poplavi informacij, ki jih na naše ekrane naplavlja splet, je katastrofiziranje edini način, da je sporočilo videno in slišano. Če bi nam bil problem globalnega segrevanja predstavljen manj apokaliptično, bi se verjetno z njim ukvarjali še manj.

Kljub temu ali pa prav zato, ker je podnebna kriza nadvse resna grožnja za obstoj biotske raznovrstnosti, jo je treba reševati umirjeno in s trezno glavo. Paničarjenje lahko vse skupaj le še poslabša, saj vodi v anksioznost, občutek nemoči in depresijo, ki gotovo ne pripomorejo k iskanju konstruktivnih rešitev.

Za pomirjanje pesimistične črnogledosti in panike nam farmacevtska industrija predpisuje pomirjevala in nas dodatno pasivizira pri iskanju na optimizmu utemeljenih rešitev. Namesto da torej nemočno vijemo roke nad situacijo, storimo nekaj zase in za celotno družbo ter proaktivno pristopimo k težavam lokalne in globalne skupnosti.

Mnogi mesojedci so zaščitniški do forme in poimenovanja izdelkov. Nikakor ne morejo razumeti, zakaj bi sojinim nadomestkom rekli čevapčiči ali hrenovke, napitku iz oreščkov mleko, pripravku iz ajde pa veganska salama.

Tako je Francija poleti sprejela zakon, ki prepoveduje rabo besed, kot so "zrezek", "klobasa" in "slanina" za brezmesne izdelke. V Kanadi velja, da je mleko "pridobljeno iz mlečnih žlez". Sodne bitke za ekskluzivno pravico do rabe okusnih besed mesnopredelovalna industrija dobiva tudi v mnogih ameriških zveznih državah.

Ob znanstvenem konsenzu glede resnosti podnebne krize, pri kateri pogubno vlogo igra tudi živinoreja, in ob trpljenju živali v kapitalistični mesnopredelovalni industriji, se pretvarjamo, da so naši problemi semantični.

Če smo celo mi nedavno zmogli družino onkraj njene tradicionalne vsebine definirati s funkcijo, ki jo opravlja, bi najbrž preživeli tudi, če bi mleko pomenilo tekočino, ki jo damo v kavo, hrenovka pa nekaj, kar pomažemo s kruhom in gorčico.

Za dostojno življenje najemnina ne bi smela presegati 30 %, skupni stanovanjski stroški pa 40 % celotnih dohodkov gospodinjstva. A že bežen pogled na oglase za oddajo stanovanj pokaže, da lahko številni najemniki, sploh tisti v Ljubljani, o takšnih cenah le sanjajo. Oseba z minimalno plačo po tem standardu komaj najde ležišče v večposteljni sobi, težave z iskanjem dostopnega bivališča pa imajo celo tisti s povprečno plačo.

Ker vlade stanovanjske krize tako rekoč ne naslavljajo, nepremičninski in najemni trg delujeta v prid najbogatejših, ki na stanovanja gledajo kot na investicijo. Medtem ko smo priča vedno novim nadstandardnim gradnjam, je na trgu glede na zabeleženo potrebo približno desetkrat premalo javnih neprofitnih stanovanj. 

Zdi se, da tudi trenutna koalicija krize ne jemlje resno, zato se bomo morali najemniki še naprej boriti za svoje pravice. Za začetek zahtevamo več sredstev za področje stanovanjske politike, neposredno pomoč najemnikom in gradnjo novih javnih stanovanj!

Po Iranu divjajo najbolj množični protesti zoper režim doslej, ki jih je sprožil brutalen uboj dvaindvajsetletne Kurdinje Jine Mahsa Amini. Moralna policija jo je pretepla, ker ji hidžab ni dovolj pokrival las. Irankam, ki so nato začele sežigati hidžabe, pa so se na ulicah pridružili še drugi; pripadniki vseh etničnih skupin, ver in družbenih razredov. Režim s protestniki kruto obračunava; ubili naj bi jih že več kot 200, med njimi tudi najstnike. Po svetu si v znak solidarnosti strižejo lase in organizirajo shode. 

Ali Hamenej za "nemire", kot jih imenuje sam, krivi ZDA in Izrael. Pripravljen je narediti vse, da ne pride do liberalizacije. Šušlja se celo o državljanski vojni. Protestniki ne bodo kar tako odnehali, saj je njihov strah izpodrinila sveta jeza, ki je ni več moč obvladati. 

V Iranu zastavljajo svoja življenja za osnovne človekove pravice, ki se nam zdijo samoumevne. Tudi zato ni vseeno, kdo bo v prihodnjem predsedniškem mandatu predlagal šest novih ustavnih sodnikov.

Delo v prosveti, kulturi, umetnosti, v civilnodružbenem kontekstu ali nevladnem sektorju je v javnosti pogosto percipirano kot nedelo; v najslabšem primeru kot neupravičena prisesanost na državne jasli, v najboljšem pa kot hobi ali strast. A, kot opozarja Andreja Gomboc, bi morali znan rek, da, če si za službo izberemo svoj hobi, ne bomo v življenju delali niti en dan, preoblikovati: če si za službo izberemo svoj hobi, ne bomo v življenju imeli niti enega prostega dneva.

Gre za kapitalistično past. Službe ne obstajajo, da bi se mi v njih realizirali, osebnostno razvili in v njih uživali, ampak zato, da podjetjem prinašajo dobiček. Seveda ni nič narobe, če nam služba daje tudi zadovoljstvo in samoizpolnitev, a zavedati se moramo, da gre za službo in ne sidrišče naše identitete. Delodajalci hitro zaslutijo, da nam delo veliko pomeni in to izkoristijo v svoj prid.

Namesto da se torej sprašujemo, kako delati, kar nas res veseli, se raje vprašajmo, kako delati manj – ali pa sploh ne.