Agrument

Čeprav stereotip nemškega turista na hrvaški obali še vedno vključuje porcijo čevapčičev, so Nemci v zadnjih desetih letih zmanjšali uživanje mesa za več kot 10 %. Letno ga pojejo približno 55 kg na osebo – mi, ki na dalmatinskem otoku v tatarsko omako omikano pomakamo ocvrte patagonske lignje, – pa približno 90 kg. Ni čudno, da smo ob izjavi, da bi morali jesti manj mesa, pred volitvami skoraj pojedli še Goloba.

Pri nas med živilskopredelovalnimi najbolj prosperirajo podjetja, ki se ukvarjajo s proizvodnjo mesa in mesnih izdelkov. Ne pa tudi njihovi zaposleni: med vsemi živilskimi podjetji imajo nižje plače le še v tistih, ki proizvajajo pekarske izdelke in testenine. Leta 2019 je bila povprečna bruto plača v mesni industriji 1273, v podjetjih, ki se ukvarjajo s predelavo in konzerviranjem sadja, 1426 ter v mlečni industriji 1626 €.

Za svoje zdravje in zdravje planeta lahko pojemo pribl. 300 g mesa tedensko, za spoštljivo sobivanje z drugimi vrstami pa bi se mu morali povsem odreči.

Modna industrija ni sokriva samo za okoljsko krizo, ampak tudi za milijone podplačanih in izkoriščanih delavk in delavcev.

Ljudje – večinoma ženske –, ki izdelujejo naša oblačila, pogosto zaslužijo manj, kot je potrebno za preživetje, kaj šele za dostojno življenje. Medtem modni velikani služijo milijarde, ne poplačajo pa niti dolga za oblačila, ki so bila po naročilu izdelana med pandemijo, a se niso nikoli prodajala. Celoten sistem proizvodnje oblačil temelji na izkoriščanju. 

Na nas (potrošnikih) je, da zahtevamo boljše delovne pogoje, transparentne produkcijske verige in dostojno plačilo za vse delavke in delavce tega sveta. K temu lahko pripomoremo tudi s podpisom evropske državljanske peticije Good Clothes Fair Pay. Ta od Evropske komisije zahteva sprejem zakonodaje, ki bo od modnih znamk, vključenih v evropski trg, zahtevala dostojno plačilo za vse delavke in delavce v proizvodni verigi. S svojim podpisom jih podpri še danes! 

V teksaškem kraju Uvalde je konec maja skoraj 400 policistov čakalo eno uro in 17 minut, preden so se soočili z 18-letnikom, ki je v tamkajšnji šoli ubil 19 otrok in dva učitelja. Kljub klicem na pomoč in močni oborožitvi se v tem času niso uspeli spopasti z napadalcem, so pa med drugim iskali ključ do sicer odklenjenih vrat in si razkuževali roke.

Militarizacija policije v ZDA je privedla do tega, da se policisti v primerih resne nevarnosti, na katero se je treba hitro odzvati, zatekajo k nezanesljivim in počasnim taktikam, pri vsakdanjih primerih pa hitro posegajo po prekomernem nasilju. Če k temu dodamo sistemski rasizem, ugotovimo še, zakaj ameriška policija med rutinskimi postopki tako pogosto ubije neoborožene (predvsem temnopolte) posameznike.

Uvalde je še en primer, ki kaže, da več orožja in policistov ne reši ničesar. Brez pravega urjenja in naslavljanja širših problemov se stanje ne bo spremenilo – vprašanje pa je, če je to ljudem na pozicijah moči sploh v interesu.

Evropo so zajele ekstremne temperature, pokrajine izginjajo zaradi požarov, ki jih ne zmoremo obvladovati, mnogi se že soočajo z redukcijami vode, nekatere to še čaka. Vročina in požari pa še dodatno prispevajo k onesnaženju mest z ozonom. 

Čeprav nam gori pod nogami in se letalske steze dobesedno topijo, prioriteta odločevalcev še vedno nista radikalno omejevanje izpustov ter priprava nujnih ukrepov za soočanje s podnebnimi ukrepi. Naša vlada je sicer sprejela sklep, ki v prostorih javne uprave prepoveduje hlajenje oz. gretje pod 25 in nad 20 stopinj Celzija, vendar so razlog za omejevanje porabe energije pretresi pri dobavi energentov in ne skrb za okolje. 

Energetska kriza bi lahko bila priložnost za nujne spremembe v proizvodnji in porabi energije. Inflacija in prihajajoča gospodarska kriza bi lahko vodili v radikalne spremembe ekonomskega sistema, ki zahteva siromašenje planeta (in izkoriščanje ljudi). Dokler se to ne bo zgodilo, pa bo vsako leto – leto krize. 

Veliko podatkovje predstavlja bogato polje, s katerega tehnološki giganti pobirajo osebne podatke in jih drago prodajajo naprej. Podjetja s pomočjo teh podatkov poskušajo predvideti, kako se posamezniki obnašamo (zlasti) kot potrošniki, pa tudi kot državljani oziroma politični subjekti. Če so nam načini, kako zloraba velikega podatkovja omejuje naše pravice, vdira v našo zasebnost in poglablja neenakovredno obravnavo različnih družbenih skupin, še preveč domači, pa ob omembi velikih agrikulturnih korporacij, kot je npr. Monsanto, navadno pomislimo na vse kaj drugega kot podatke.

A tehnologija se je polastila tudi kmetijstva, ki postaja vedno bolj "pametno". Kot povsod drugod je tudi tukaj v prednosti tisti, ki ima več podatkov, prilagajanje kmetovanja profitu pa v ospredje postavlja že tako prevelike igralce. Bayer, lastnik Monsanta, ima tako vpogled v podatke več kot polovice severnoameriških kmetov, njegovi algoritmi pa zaradi zakonske zaščite poslovnih skrivnosti ostajajo uganka.