Agrument

V drugem tednu novembra, ko je bilo pozitivnih testov na koronavirus več kot četrtina, je večina zaposlenih še vedno hodila v službo – med njimi mnogi s simptomi covid-19 ali tisti, ki so bili v nedavnem stiku z okuženo osebo. Strogo od doma je delalo le 36 odstotkov zaposlenih, več kot polovica pa je bila v na delovnem mestu ves čas.

Nedavna raziskava kaže tudi, da bi četrtina tistih, ki so hodili v službo, delo lahko opravljala od doma, vendar se za to niso odločili ali pa jim delodajalci tega niso omogočili. Izvajalci raziskave, kot tudi stroka, opozarjajo, da bi obvladovanje epidemije omogočilo prav delo od doma, saj to najbolj omeji stike med ljudmi.

Spomladi, ko so bile številke obratne, in ko naj bi od doma delalo 70 odstotkov, smo bili v boju proti virusu uspešnejši, pa tudi enotnejši. Morda bi bilo dobro, da bi namesto absurdnih glob za pozivanje k državljanski nepokorščini vlada z ukrepi raje spodbujala delodajalce, da zaposlenim omogočijo delo od doma, kadar je to mogoče.

Lani sklenjen trgovinski sporazum med EU in državami bloka Mercosur, kamor spada tudi Brazilija, še vedno ni stopil v veljavo. Gre za dosedaj največji trgovinski sporazum, sploh kar se tiče ukinjanja tarif na uvoz in izvoz. A glede na to, da Bolsonaro s prijatelji še vedno požiga Amazonski pragozd, bo Bruselj očitno zahteval dodatna pogajanja in dopolnitve z zavezami o varovanju okolja, obvezno pa bo tudi spoštovanje zavez iz Pariškega podnebnega sporazuma.  

Požiganje Amazonskega pragozda je v prvi vrsti posledica slepega sledenja logiki trga, a obenem kaže tudi na problematične prehranjevalne navade "Zahodnjakov". Prehrana, ki temelji na živalskih izdelkih, ne obremenjuje le okolja, temveč tudi naše zdravje. Srčno-žilne bolezni, ki so mnogokrat posledica slabih prehranskih navad, so najpogostejši vzrok smrti na svetu. 

Zato se, preden začnemo preklinjati Bolsonara in dokler ne dočakamo konkretnih sistemskih rešitev, raje odpovejmo kakšnemu zrezku. Zdravje – in okolje – nam bosta hvaležna. 

Odkar je oblast prevzela trenutna vlada, se v njihove protikoronske svežnje radi prikradejo členi, ki z reševanjem epidemije nimajo nobene veze. Med drugim je bilo najprej na udaru okolje, nato knjige, sedaj pa je tu obračunavanje s protestniki.

Tako se je v PKP6 znašel tudi člen, ki univerzam podaljšuje rok za pridobitev akreditacij. Ta naj bi šel na roko predvsem zasebni Novi univerzi, sicer blizu stranki SDS. Njen rektor Matej Avbelj pravi, da z akreditacijo nimajo težav, vendar v oči bode lobiranje na ministrstvu za izobraževanje. Če bo zakon sprejet, bo Nova univerza še naprej upravičena do okoli 2 milijonov evrov javnih sredstev letno.

Zanimivo je, da Avbelj zadnje čase pogosto piše o temah, ki so blizu Janši, bil pa je tudi eden od pravnikov, ki je za koalicijo sestavil mnenje, da je referendum proti nakupu vojaške opreme neustaven. Morda je to naključje, a kaže se modus operandi te vlade – odločitve se sprejema stran od javnosti, pridobijo pa pogosto tisti, ki so blizu SDS-u.

Bi pojedli plastičen pokrovček? Znanstveniki so namreč izračunali, da toliko mikroplastike v povprečju zaužijemo v enem tednu. Nedavna raziskava, ki je preverjala količino mikroplastičnih delcev v prehrani, je analizirala le 15 % dnevnega kaloričnega vnosa. To pomeni, da so dejanske količine mikroplastike v naših prebavnih sistemih najbrž mnogo višje.

Ni še jasno, kako škodljivo je uživanje mikroplastike za človeka, drznimo pa si predpostavljati, da blagodejnih učinkov na naše zdravje zagotovo nima. Izogibanje plastični embalaži v trgovinah je žal le pljunek v morje, saj je svet, v katerem živimo, dobesedno ovit v plastiko – ta je prisotna v vodah, zemlji in tudi v zraku, ki ga dihamo.

Znanstveniki so letos sicer odkrili bakterijo, ki se prehranjuje z delci poliuretana, kar je lahko spodbudna novica za recikliranje plastike. A za prihodnost brez plastike zgolj reciklaža ne bo dovolj. Potrebujemo namreč resno alternativo za (zaenkrat) nepogrešljiv in široko uporabnen material.

Novoizvoljeni ameriški predsednik je v svojih predvolilnih obljubah napovedal, da bo zunanja politika temeljila na varnosti, prosperiteti in vrednotah ZDA. Z drugimi besedami, Biden obljublja obnovitev zunanje politike, ki je v preteklosti omogočila vzpod nacionalistične in rasistične pošasti, ki trenutno še vlada Beli hiši.

Izzivov bo ogromno, saj je prejšnja administracija močno poslabšala odnose tudi z zgodovinskimi zavezniki, kakopak vse v imenu zagovarjanja ekonomskih interesov. Tudi zaostrovanje ekonomskih in političnih odnosov s Kitajsko bo težko spreobrniti čez noč. Da o vrnitvi ZDA v mednarodne organizacije in (podnebne) sporazume niti ne izgubljamo besed, saj je škoda že narejena.

Roko sprave je ponudil iranski zunanji minister Zarif, ki obljublja, da se bodo v Teheranu držali vseh dogovorov jedrskega sporazuma, v kolikor Biden prekliče ameriške sankcije. Biden ima odlično priložnost, da začrta spremembo v zunanjepolitični paradigmi. Vprašanje pa je, ali jo bo izkoristil.