Agrument

Jeseni je v ZDA zaokrožil trend, ki je spodbudil natakarice k nošenju kitk za višje napitnine – pretežno od starejših moških in ob spremljavi obscenih pripomb. Za družbo, ki hiperseksualizira mladost, ni čudno, da nagrajuje ženske, ko izgledajo mlajše. Za ženske, ki so vsakodnevno postavljene pred izbiro med telesno in finančno varnostjo, pa je to pogosto vprašanje preživetja.

Od Barbik in lutk Bratz, bikinijev za deklice in fetiša "seksi šolarka" do pritiska nad ženskami po depilaciji, gladki koži in barvanju sivih las – naša družba ima velik problem s seksualizacijo otrok, predvsem deklic. Ta korenini globoko v seksizmu naše družbe, ki mlade, naivne in ubogljive ženske vidi kot hiperseksualne, saj stereotip o ženstvenosti kot šibki in otročji spodkopava njihove sposobnosti, da kot odrasle osebe prevzamejo pomembne vloge v družbi.

Da se ženskam ne bi bilo več treba odločati med dehumanizacijo in ekonomsko nestabilnostjo, bo tako za začetek treba moški pogled usmeriti stran od – otrok. 

V življenju gradimo odnose z različnimi ljudmi – družino, prijatelji, partnerji, sodelavci. Nekateri odnosi se okrepijo, drugi zbledijo. V času odraščanja največ časa preživimo z (razširjeno) družino in prijatelji. Starejši ko smo, več smo doma, s partnerji in otroki ali sami s seboj. 

Velik del odraslega življenja preživimo tudi s sodelavci. Zato je pomembno, da je naše delovno okolje prijazno in spodbudno ter da vlagamo v kakovostne odnose. Zdravi odnosi nas ohranjajo pri zdravi pameti.

Zdi se, da je na družbenih omrežjih neskončno morje nergačev in pametnjakovičev. Vsakdo vtika nos, kamor ni treba, vsakdo je strokovnjak za vse; od pluženja, športa, javnega sektorja do politike. A odgovor sitnim nergačem ne sme biti brezbrižnost. 

Na krivice se je treba odzivati, za sočloveka nam mora biti mar. Pametovanje in sarkazem nadomestimo z empatijo, vzemimo si čas zase in za svoje bližnje. Prenehajmo z doomscrollanjem in raje pokličimo babico, očeta, najboljšo prijateljico.

Včeraj se je (spet) pripetil prometni kolaps, ko smo na zasneženih cestah podirali številne neslavne rekorde in se, ujeti v pločevini, razburjali zaradi zamud. 

V Jugoslaviji so državljani svoje znanje in veščine za ukrepanje ob nesrečah preverjali in krepili z akcijami, ki so potekale pod sloganom Nič nas ne sme presenetiti. A zdi se, da nas je odmik od nekdanje skupne države stal tudi splošne pripravljenosti: preseneti nas vsako sneženje. Policija šele po številnih zdrsih tovornih vozil prične z izločanjem tovornjakov iz prometa, vozila za pluženje in posip cest pa svojega dela zaradi dolgih kolon niti ne morejo opraviti.

Seveda drži, da je Slovenija tranzitna država, ki jo vsak dan prečka množica tovornih vozil, pa tudi, da danes večino nakupov opravimo preko spleta, a je skrajno nedopustno, da policija skrbi za varnost predvsem tako, da voznike nagovarja, naj ostanejo doma, če njihova pot ni nujna, ter se jezi na tiste, ki si tega ne morejo privoščiti. 

Življenje bogatih je od nekdaj intrigiralo množice. Hollywoodska industrija in predvsem televizijske serije to našo voajersko potrebo spretno zadovoljujejo že desetletja. V zadnjem času pa je v produkciji popularne kulture možno opaziti trend, ki bogataše riše v negativni luči in si skozi satiro privošči celo zametke razredne kritike.

Ker v 21. stoletju ob vedno bolj otipljivi neenakosti golo slinjenje nad razkošnimi življenji bogatašev ni več okusno, so npr. liki iz serij Succession in White Lotus ali filmov The Menu in Triangle of Sadness prikazani kot žalostni, grozni ljudje, polni karakternih napak in psihičnih motenj. Ob njih se lahko srednji sloj privoščljivo kremži z manj slabe vesti.

Ob analizi trenda se postavlja vprašanje, ali lahko popularna kultura služi kot konstruktiven katalizator za krepitev razredne zavesti ali gre zgolj za "caviar cope" oziroma variacijo Nietzschejeve suženjske miselnosti.

Potem ko je užaljen mali moški svoj ego poskušal potolažiti z objavo fotografije mednožja svoje nekdanje žene, so mu bili mediji s pozornostjo večinoma v uteho: on je "objavil", malo "šokiral", kvečjemu "povzročil škandal". Ta "on" je "znan slovenski športnik", "znan Slovenec", "olimpijec", ona pa je reducirana na svoje mednožje, pač, pička. Ima kdo screenshot?

Maščevalna pornografija (revenge porn) je v številnih državah z zakonom prepoznana kot prekršek, a jasno je, da pri njej ne gre za ta ali oni individualen spor ali zamero. Mizogina objektivizacija žensk je namreč strukturni predpogoj, da nekemu bedaku kaj takega sploh pade na pamet. 

Resda raziskave kažejo, da nekaj več žensk kot moških pošlje golo fotografijo partnerju, s katerim so v resni zvezi, a več kot dvakrat toliko moških kot žensk svojo goloto podeli z osebo, ki je sploh ne poznajo ali pa jo poznajo le prek interneta. In kaj ženske naredijo s prejetimi slikami moških mednožij (unsolicited dick pics), mislite?