Agrument

Prvi "v laboratoriju pridelan" burger je star skoraj desetletje. Čeprav je napredek na področju gojenega mesa od tedaj vztrajen, pa se to na krožnikih širše javnosti še ne občuti. Proizvodnjo zaenkrat omejujejo tehnični dejavniki, denimo cene rastnih medijev, v katerih celice rastejo in se množijo v mišično tkivo. Kot kaže, pa je vsaj ena od ovir tudi čisto človeška. Nezanemarljivemu deležu ljudi, tudi približno tretjini tistih, ki sicer jedo meso, se ideja gojenega mesa preprosto – gnusi. 

Takšen čustven odziv je seveda razumljiv – tudi če vemo, da razlik med zgradbo "običajnega" in gojenega mesa praktično ni, slednje pa ima lahko pred živinorejo etične, okoljske in druge prednosti. Zaradi drugačnih vzgibov, a s podobnimi posledicami ljudje odpor čutimo tudi do hrane iz žuželk. A tudi na tako prvinska čustva, kot je gnus, lahko vplivamo že s preprostimi pristopi – denimo s "prijaznejšim" poimenovanjem. Si torej to, kar ješ – a tudi to, kar si pod pojmom hrane predstavljaš.

Svetovna elita skoraj 3000 milijarderjev je imela med pandemijo rekorden porast bogastva. 10 najbogatejših Zemljanov – belih moških – je v tem času svoje bogastvo podvojilo, s 700 na 1500 milijard dolarjev. Vsaj 9 novih milijarderjev je nastalo na račun vztrajanja pri patentih cepiv ter monopolnih dobičkov Moderne, BioNTecha in kitajskega CanSina.

Razred milijarderjev je pandemijo v skladu z individualizmom neoliberalizma razumel kot sredstvo za dodatno okoriščanje na račun vseh ostalih in jo izkoristil za zaščito svojih neobdavčenih privilegijev. Za njih niso dovolj le slonokoščeni stolpi, v katerih brez covid omejitev živijo v vzporednih svetovih na Zemlji; že nekaj časa se kot Ikar ozirajo tudi vse višje in višje, proti vesolju. 

Priča smo popolnemu razpadu globalnega sodelovanja in solidarnosti ter večanju gospodarskih, spolnih in rasnih neenakosti. Zaradi neenakosti vsake štiri sekunde umre ena oseba. Ne dopustimo, da umre tudi vsa naša človečnost.

Tradicionalne institucije zadnja desetletja tihoma, a vztrajno izgubljajo vpliv v družbi. Šolstvo, znanost, mediji, umetnost in številne kulturne institucije so se ob neoliberalnem krčenju sredstev in vzponu internetnih platform znašle v krizi poslanstva. Ali ni odgovornost za porazno soočanje s pandemijo tudi na plečih medijev in znanosti? Ali niso za porast fašizma krivi tudi akademičarke in umetniki?

Raziskovalec internetnih fenomenov Joshua Citarella opozarja, da so institucije ugrabljene s strani elit. Ker delujejo zgolj sebi v prid, se tudi niso zmožne prilagoditi ali ponuditi odgovora novim dinamikam, ki jih prinaša tehnofevdalizem. Citarella s somišljeniki zato ustanavlja Channel, platformo za ustvarjalce in umetnice, ki zaradi web3 temeljev ne bo vazal velikim platformam.

Levica, še posebej v post-covid času, nujno potrebuje nove kulturne institucije in razmislek, kako obstoječe strukture preurediti tako, da bodo služile dejanskim potrebam družbe, ki se nam razkraja pred očmi.

Fenomen obujanja serij izpred 15 in več let smo v preteklosti že omenjali, nismo pa se še obregnili ob potezo, ki jih hkrati dela gledljive za woke zoomerje in negledljive za boomerje – njihovo politično korektnost.

Gledalci na plejado raznolikih barv kože, spolnih usmerjenosti in identitet ter zdrsov in zadreg, ki jih spremljajo, reagirajo različno. Nekateri šele ob novih verzijah serij, kot so Seks v mestu, Gossip Girl ali celo L Word, prepoznavajo problematičnost izvirnikov. Spet drugi se nad ironično samonanašalnostjo Mirande Hobbes, call-out kulturo nove Gossip Girl ali razsvetljeno korektnostjo Bette Porter zmrdujejo, češ da hiperkorektnost škodi tako prepričljivosti zgodbe kot komičnemu kot takemu.

Gotovo je pomembno, da se v mainstream televizijski produkciji pojavijo tudi liki, ki vsaj v teoriji omogočajo identifikacijo pripadnikom marginaliziranih skupin, a do realistične – kompleksne, intersekcionalne, neromantizirane – reprezentacije, ki ni le sama sebi namen, je še daleč.

EU ima prepogosto pasivno držo, kadar gre za konflikte pred njenim pragom. Tako, kot je zamižala ob Dodikovih provokacijah, ki bi lahko že tako krhko BiH pahnile na rob nove vojne, ima pasiven odnos tudi do ukrajinsko-ruskega problema.

Evropa si ne more več privoščiti, da bi se izogibala temu konfliktu in prepustila Bidnu, da pred evropskimi vrati sam poskuša preprečiti vojno. Prihodnost Ukrajine ni pomembna le za usodo države ali za merjenje moči med Moskvo in Washingtonom. Predstavlja tudi temelj evropske varnosti. In čeprav EU še ne more skrbeti za svojo varnost, bi morala imeti besedo pri tem.

EU je bila glede Rusije vedno razdeljena. Zahodne članice nasprotujejo prevelikim pritiskom na Moskvo zaradi lastnih gospodarskih interesov, srednjeevropske pa redno preprečujejo konstruktiven dialog med EU in Rusijo. Čas je, da se voditelji začnejo zavedati, da status quo ni rešitev, in začnejo aktivno naslavljati probleme pred svojim pragom, saj je to edino upanje za mir v teh regijah.