Agrument

Vlada je sporočila, da bo s koncem meseca prenehala regulirati cene pogonskih goriv izven avtocestnega križa. V imenu prostega trga, skladno z mantro o ponudbi in povpraševanju, bodo lahko sedaj podjetja, ki ponujajo gorivo, tudi prosto določala cene. Zagovorniki liberalizacije cen lajnasto ponavljajo, da bodo na trg vstopili tuji ponudniki, ki jih do sedaj ni bilo.

Trg na področju pogonskih goriv nadzorujeta dve podjetji. Zato je povsem na mestu kritika, da se bodo zaradi višjih cen goriv milijoni iz denarnic potrošnikov stekli v žepe podjetij in delničarjev. Sklep vlade je v eni uri ministru Vizjaku prinesel kar 11 tisočakov.

A navzkrižje interesov ni edini problem. Problematično je tudi razumevanje vloge države, tako na desnem kot levem političnem polu. Politika je trgu prepustila že stanovanjsko področje, bančništvo in javni promet. Glede na rezultate je jasno, da samoregulacija trga ne deluje. Zato je pod vprašaj potrebno postaviti vsakršno nadaljnjo liberalizacijo, vključno z zdravstvom in šolstvom!

Obrazne maske so postale stalnica. Namesto razpravljanja o njihovi koristnosti in iskanja razlogov za povečanje nezaupanja v znanost pa raje poglejmo še njihovo drugo funkcijo.

Maske so se že pred pandemijo omenjale kot ultimativna modna gesta prihodnosti. Poleg virusov nas namreč ščitijo tudi pred nekaterimi oblikami državnega nadzora: ob vseprisotnih kamerah danes težko dosežemo anonimnost v javnem prostoru. Razvoj tehnologije prepoznavanja obrazov je v ZDA že povezan z rasnim profiliranjem, na Kitajskem pa služi tudi širšemu nadzoru družbe.

Če je šlo do sedaj le za manjše eksperimentalne skupine in oblikovalce, pa se trend “anti-nadzorovalne” mode ob vse močnejšemu nezadovoljstvu in številnih protestih širi vedno hitreje. Obenem se tudi tehnologija razvija skoraj tako hitro kot alternative, nanje pa se hitro odzivajo tudi oglaševalci, ki vseskozi iščejo načine, kako aproprirati upor.

Ne glede na vse omejitve pa so maske še vedno najboljši način zaščite pred virusom in – državo!

Čeprav se najbolj pogosto navaja podatek, da letalska industrija predstavlja približno 2 % svetovnih emisij CO2, so najnovejše analize pokazale, da je vpliv večji, okoli 3,5 % emisij CO2. Navkljub temu, da so nedavne omejitve letalskega prometa sprožile val optimizma, ne moremo pričakovati, da bo število letov dolgo ostalo tako nizko.

Pri letalskih družbah Royal Brunei, Quantas in Starlux niso preveč zaskrbljeni zaradi CO2 in v času globalne omejitve potovanj organizirajo lete, ki vzletijo in pristanejo na istem letališču. T.i. “leti nikamor” so, kljub svoji absurdnosti, izjemno popularni in razprodani.

Če si bo letalski promet opomogel in širil naprej, bi lahko postal eden izmed glavnih povzročiteljev CO2 emisij, še posebej, ko se drugi sektorji razogljičijo. Pogovori o alternativah se dogajajo; Airbus za leto 2035 celo napoveduje potniška letala, ki bi jih poganjal vodik. A nobena rešitev ni realna, dokler bo cena kerozina smešno nizka in ne bo vključevala predvsem okoljskih stroškov. 

Pretekli teden je minilo 60. let od državnega udara v DR Kongo, ki se je končal z usmrtitvijo Patrica Lumumbe, prvega demokratično izbranega voditelja po osamosvojitvi od Belgije le mesece poprej.

Lumumba, panafrikanist in nasprotnik gibanja Katanga, ki je nadaljevalo belo nadvlado in sprožilo politični razkol v državi, je s svojimi ideali po popolni osamosvojitvi razjezil vrsto različnih interesov: belgijsko kolonialno oblast, belske voditelje v regiji in podjetja, ki so izrabljala Kongo. Kriza, ki je sledila, je privedla do štirih različnih oblasti. Lumumba se je za pomoč obrnil na ZN, po njihovi ignoranci pa še na Sovjetsko zvezo, kar je na vrhuncu hladne vojne vpletlo ZDA. Njegova usmrtitev januarja 1961 je bila plod sodelovanja med Belgijo, ZDA in ZN, ki so izrabile lokalce za nadaljevanje neokolonialne nadvlade v regiji.

Z njegovo smrtjo so umrle tudi sanje o neodvisnem Kongu in panafriški solidarnosti, s skorumpiranim režimom Mobute Sese Seka pa se je nadaljevalo kolonialno izkoriščanje kongoleških bogastev. 

Belgici bodo zdaj vrnili – njegov zob.

V luči tega, da dosegamo nove Covid rekorde, in beremo o (pre)zasedenih bolnišnicah, je čas, da potegnemo črto pod vladnimi zdravstvenimi ukrepi. 

Začelo se je s paniko o pomanjkanju ventilatorjev, čeprav je bilo pred izbruhom epidemije v Sloveniji najmanj 168 primernih ventilatorjev, več kot 100 pa jih je v prvih tednih naročil samo UKC. Sporni posel s podjetjem Geneplanet je bil na koncu razveljaven, vendar se s tem zgodba o preplačanih in neustreznih ventilatorjih ni končala. Tako je brez omejitev uporabnih 12 od 148 respiratorjev, ki jih je vlada kupila med epidemijo, vsi pa so trenutno v skladišču.

Posel z Geneplanet je dobil kar nekaj epilogov, a nobene razrešitve. Zaradi kriminalističnih preiskav glede nakupa respiratorjev in pridržanja ministra Počivalška je nepreklicno (!) odstopil Aleš Hojs. Na drugi strani je s položaja direktorja FURS-a odletel Peter Jenko, saj ni hotel ustaviti preiskave glede nabave ventilatorjev.

Morda pa si res drugega kot zanič ventilatorjev ne zaslužimo.