Agrument

Opičje koze? Teoretiki zarot so na delu. Ameriška frakcija za izbruh krivi pohlep Billa Gatesa. Kitajski skeptiki so prepričani, da so virus kot biološko orožje izdelali in v svet spustili Američani. Seveda pa je najprepričljivejša konspirativna razlaga vezana na kovid: opičje koze so izmišljotina, katere naloga je prikriti oz. prekriti – kaj drugega kot – stranske učinke cepiv proti kovidu. Še več, dodaja slovenska razsvetljena scena, sploh ne gre za kakšne koze, ampak le za herpes zoster, po domače za pasavca.

V nečem imajo zgoraj omenjeni prav – opičje koze so medijski konstrukt. S tem nočemo reči, da so okužbe izmišljene, le poudariti, da je poročanje o dogajanju tisto, ki uokvirja mnogo več kot le naš odnos do virusa. Med kovidom so nekateri domači mediji reproducirali vladno propagando, ki je za katastrofalno epidemiološko stanje enkrat krivila žurerje na Pagu, drugič pa ljubljanske kolesarje. Odnos svetovnih medijev do opičjih koz pa je izrazito homofoben in rasističen.

V preteklem tednu smo lahko poslušali mnoge "predstavnike gospodarstva" in njihova interesna združenja, ki so ob pomoči medijev strašili pred predvidenimi davčnimi ukrepi prihajajoče vlade. Prezir kapitala in večjega dela medijskega establišmenta do progresivnih politik je že znan – spomnimo se le odnosa voditeljev predvolilnih soočenj do Levice – a grožnje s sekirami in vilami so novo dno.

Patetična "skrb" bogatašev za najranljivejše in delovne ljudi, ki bodo zdaj deležni "prikrite nacionalizacije", je skorajda komična. Ukrepi, kot je davek na drugo nepremičnino, povprečnih državljanov namreč ne bodo prizadeli. V ozadju se tako skriva predvsem strah pred zmanjšanjem lastnega premoženja, pa čeprav je bilo to morda pridobljeno ob izdatni pomoči državnih subvencij.

Dohodkovna neenakost je vse večja in že večkrat se je pokazalo, da je trickle down ekonomika ne bo zmanjšala. Čas je torej za progresivno davčno politiko, pa če bodo ob tem razni boscaroli zganjali še tak vik in krik.

V začetku maja je v Kaliforniji prišlo do pomembnega mejnika v boju proti podnebnim spremembam, saj jim je uspelo proizvesti 100 % elektrike iz obnovljivih virov. Elektrika je sicer odgovorna le za četrtino emisij toplogrednih plinov, a dosežek kaže na velik napredek obnovljive energije.

Tudi Evropa ne počiva, saj mora čim prej odpraviti odvisnost od (ruskih) fosilnih goriv. V soboto so štiri evropske države naznanile, da bodo v naslednjih desetletjih izrazito povečale zmogljivosti vetrnih elektrarn, medtem ko EU želi, da bodo na vseh novih in obnovljenih stavbah obvezne sončne celice.

Slovenija je na tem področju nad povprečjem držav EU, saj z obnovljivimi viri proizvedemo četrtino energije. Ta delež bomo morali že v bližnji prihodnosti konkretno povečati, saj se nam obeta izpad energije zaradi časovnih omejenosti TEŠ-a in NEK-a.

Nedavni dogodki kažejo na dobre obete pri oskrbi z obnovljivo energijo. Mogoče pa vendarle ni prepozno za rešitev problema globalnega segrevanja.

Lansko leto je bilo izjemno. Tako trdi poročilo Združenih narodov, ki navaja, da smo v 2021 zabeležili nove rekordne vrednosti koncentracije toplogrednih plinov, dvigovanja morske gladine, temperature in kislosti oceanov. To pa so ključni znanilci podnebnih sprememb.

Glede na pasivnost in neambicioznost mednarodne skupnosti in visoke politike, ki vso odgovornost prekladata na posameznike, obeti niso najboljši. Verjetnost za okoljsko apokalipso je vsako leto večja. Že v štirih letih naj bi se globalna temperatura povzpela za poldrugo stopinjo. Očitno bodo ubijalski vročinski vali postali del nove nenormalnosti.

Potrebno je odločno, predvsem pa takojšnje ukrepanje. Naučiti se moramo porabiti manj energije, to pa pridobivati s pomočjo obnovljivih virov. Italijanski svet ministrov je tako nedavno sprejel odločitev, da javnih prostorov od 1. maja dalje ne smejo ohlajati na manj kot 25 °C.

Upamo, da ima bodoči predsednik vlade dober načrt za zeleni prehod Slovenije.

Pod to objavo bo nekaj všečkov in z vsakim se vam bo zdela privlačnejša za branje in algoritmu boljša za prikaz; sploh če pade še kak (jezen) emoji. Veliki algoritem danes ni nekaj novega – prešli smo trende, kot sta “slika za pozornost” in “link v komentarjih”; v resnici je internet poln nasvetov, kako prelisičiti algoritme družbenih omrežij in doseči večjo vidljivost. 

Obsesija z več – všečki, komentarji, sledilci – ni naključna. Ko naša potreba po veljavi sreča tehnologijo, ki v sebi nosi kapitalistične, z rastjo zasvojene ideologije teh, ki jo ustvarjajo, postane zlahka merljiva in tudi v nas sproži željo po več. Tako v metričnih svetovih družbenih omrežij še vedno mirno vztrajamo – nadzoru, eksperimentiranju in izkoriščanju navkljub. 

Preden torej naslednjič kliknete “obožujem”, si predstavljajte dotični vmesnik brez privlačnih številk – in ko pogooglate, kaj FB algoritem priporoča letos, za trenutek premislite, kaj nepričakovanega lahko s to informacijo storite.